Anita Petek Dimmer

Hib – Haemophilus influenzae tipa B

Bolezen, ki jo povzročajo cepljenja?

Zdravljenje Hib

Hib je bolezen, ki v resnici potrebuje okrajšavo svojega naziva, saj se njen naziv v celoti glasi: Haemophilus influenzae tipa B. Ko danes govorimo o Hib, so prestrašeni in vznemirjeni mnogi starši, vključno z večino zdravnikov, ker s to boleznijo skoraj izključno povezujejo meningitis (vnetje možganskih open) ali epiglotitis (vnetje hrustančastega poklopca za jezikom, ki med požiranjem zapira grlo in sapnik). Dejstvo pa je, da je Hib bolezen, ki je podobna gripi, medtem ko vnetje možganskih open ali vnetje hrustančevega poklopca predstavljata zaplet te bolezni. Podobno je z ošpicami, saj za meningitisom še zdaleč ne zbolijo vsi otroci, ki dobijo ošpice. Povzročiteljica Hib je majhna, po Gramu negativna, negibljiva »palčka« – bakterija. Inkubacijska doba traja nekaj dni. Ker epidemij ni, so podatki o inkubacijski dobi zelo skopi. Edini vir, kjer se nahaja povzročitelj, sta ustna in nosna votlina.

Šolska medicina to bolezen zdravi s predpisovanjem antibiotikov. V ZDA pri tem vse osebe, ki živijo v istem gospodinjstvu kot oboleli, preventivno zdravijo z antibiotiki, če je med njimi necepljen otrok, mlajši od 4 let. Ker pri Hib ne prihaja do epidemij, bolezen pa lahko prizadene tako necepljene kot cepljene, preventivnega dajanja antibiotikov ni mogoče razumeti drugače kot način, s katerim po eni strani razpihujejo strah, po drugi strani pa s prodajo antibiotikov povečujejo dobičke. Antibiotiki, tako kot cepljenja, namreč slabijo naš imunski sistem. Če torej obstaja strah pred neko boleznijo, pa medicinski krogi na paradoksalen način še dodatno ogrožajo naš imunski sistem. Kako je mogoče medicino in zdravje razumeti tako narobe?Hib se pri otrocih večinoma začne z bolečino v grlu in vročino. So jokavi in utrujeni, zavračajo hrano in bruhajo. Pri ustrezni oskrbi se v začetni fazi izognemo napredovanju bolezni. Zato je treba telo kakor hitro je mogoče »razstrupiti« in spodbuditi krvni obtok, npr. z nožnimi kopelmi, potenjem, ogrevanjem, umivanjem itn. Prav tako je koristno, če hkrati začnemo s homeopatskim zdravljenjem. Z boleznijo se tako spopademo in jo odpravimo v začetnem stadiju, ne da bi otrok zbolel za kasnejšimi zapleti zaradi Hib.

Izjemno pomembno je vedeti, da Hib ni vnetje možganskih open (meningitis) ali pa vnetje poklopca v požiralniku (epiglotitis). Hib je predvsem bolezen, ki se v normalnih okoliščinah kaže kot močan prehlad. Samo če je bil bolnik že pred izbruhom bolezni oslabljen, denimo s predhodnimi cepljenji, uživanjem antibiotikov, napačno prehrano itn., lahko vnetje možganskih open ali vnetje poklopca v požiralniku nastopita kot zaplet bolezni Hib. Podobno kot tudi pri drugih boleznih. Tudi ošpice lahko privedejo do vnetja možganov, toda vsak otrok, ki ima ošpice, načelno ne zboli za vnetjem možganov. Tak zaplet je pri ošpicah pravzaprav izjemno redek pojav.

Okrog 90 % vseh Hib obolenj nastopi pred 6. letom starosti, okrog 75 % pred 2. letom, in okrog 50 % pred prvim letom starosti. Od 6. leta starosti ima organizem na voljo dovolj obrambnih moči, da se spopade z infekcijo. Kot zaplet bolezni Hib lahko vnetje možganskih open nastopi v prvih 12 do 24 mesecih, vnetje poklopca v požiralniku pa od 2. do 3. leta starosti.

Dejavniki tveganja

Da bolezen ne ogroža vseh otrok, temveč zgolj določene »rizične skupine«, je mogoče potrditi na podlagi statističnih podatkov. S tem lahko ponovno ugotovimo, da je okolje (iz fr. milieu  = okolje, v katerem kdo živi) tisto, ki nas naredi bolne, in ne povzročitelj. Znano je, da bolezen najpogosteje nastopi v mesecih od septembra do marca, v letnem času torej, ko je naš imunski sistem premalo odporen zaradi pomanjkanja sončne svetlobe, hladnega in vlažnega vremena in tudi zaradi pomanjkanja vitaminov v hrani. Populacije, v katerih se bolezen pogosto pojavlja, so npr. v ZDA Aljaska (otroci od 4. do 7. meseca starosti), pri Indijanci kot so Navajo (otroci od 4. do 5. meseca) in Apači (4. do 6. meseca starosti). V samih ZDA so ostali otroci, ko zbolijo, starejši od 12 mesecev, prav tako na Finskem, kjer zbolijo še nekoliko starejši. Pri temnopoltih otrocih v ZDA je Hib dva- do štirikrat pogostejša kot pri belopoltih, prav tako pri Indijancih, Eskimih in pri Američanih španskega porekla. Poleg tega tam nastopi 50 % vseh primerov Hib v otroških jaslih in vrtcih. Podoben trend se kaže tudi pri nas v srednji Evropi. Različne študije kažejo jasno povezavo med pogostostjo bolezni in socialno-ekonomskimi razmerami v družinah. Otroci, ki živijo v premajhnih stanovanjih, povrh še v gosto naseljenih območjih, pogosteje zbolijo za Hib. Drugi dejavniki, kot npr. nizki dohodki v družini in nizka izobrazba staršev, imajo prav tako pomembno vlogo. Vse to ponovno jasno kaže, da se povzročitelj Hib pojavlja povsod, vendar ni nujno, da bo zbolel vsak, ki pride z njim v stik. Nasprotno: v naših rokah je, ali bomo ostali zdravi, ali pa bomo zboleli.Študije iz Švedske in Finske v vsej jasnosti potrjujejo pozitivni učinek dojenja na izbruh bolezni. Že leta 1989 je bila objavljena prva študija iz Finske, ki jo je 1997 potrdila druga Silferdalova študija iz Švedske, da pri otrocih, ki so jih matere dojile vsaj šest mesecev, bolezen Hib ni možna. Zaščitne snovi, ki jih dobi dojenček z materinim mlekom – ne da bi mati sama prestala Hib – varujejo pred boleznijo vse do 10. leta starosti.

Različne bolezni povzročijo večjo dovzetnost otrok za Hib, kot npr. anemija s srpastimi eritrociti, ki se skoraj izključno pojavlja pri temnopoltih ljudeh. Hib prav tako predstavlja dejavnik tveganja za bolnike brez vranice in tiste, ki trpijo za hemoglobinopatijami (motnjami pri tvorbi rdečih krvničk). Večja nevarnost je tudi med kemoterapijo pri Hodgkinovi bolezni (vrsta raka, ki najprej prizadene bezgavke).

Kot lahko ugotovimo, je v vsakem od teh primerov imunski sistem močno prizadet. Šele in zgolj takrat se lahko razvije Hib. Če bi bila bolezen zlahka nalezljiva, bi za Hib zbolelo mnogo več otrok, saj je veliko ljudi nosilcev bakterij Hib, vendar ostanejo zdravi. Kot smo ugotovili, imajo svojo vlogo tudi genetski dejavniki (npr. pogostost bolezni pri Eskimih, Indijancih). Če seštejemo vse dejavnike tveganja, je nevarnost obolenja neprimerno večja. Žal pa je to pogosto že vnaprej programirano. Tako nastane spirala genetskih dejavnikov, različnih osnovnih bolezni in družbenoekonomskih okoliščin. Vlade različnih dežel so dožne, da to spiralo tveganja prekinejo s pomočjo zdravstvenih in socialnih ukrepov. Kar ne bi privedlo zgolj k odpravi Hib, temveč bi imelo celo vrsto drugih pozitivnih učinkov, kamor sodi celo manjša stopnja kriminalitete. Finančno bi bilo to mnogo bolj smiselno kot cepljenje, ki vse vpletene veliko stane, nima pa nobenega pozitivnega vpliva na samo bolezen, kaj šele, da bi jo preprečevalo.

Zakaj se Hib zadnjih 60 let pojavlja pogosteje?

Na videz se nihče ne vpraša, zakaj se je v zadnjih 60 letih v razvitih deželah kot je npr. Evropa število invazivnih infekcij (okužbe, ki so posledica v telo vdirajočih povzročiteljev, večinoma bakterij) zelo povečalo.  Smith in Haynes sta objavila prve izsledke, ki kažejo, da je samo od 1942 do 1968 število invazivnih Hib okužb naraslo za 399 odstotkov. Te rezultate so potrdili tudi drugi avtorji, med njimi 1991 Bjume. Edini vzrok za ta pojav je uvedba DTP cepljenja (DTP = di-te-per; kombinirano trojno cepivo, ki naj bi hkrati zagotovilo odpornost proti davici [diphtheria], tetanusu in oslovskemu kašlju [pertussis]). Kajti število dojenčkov se v tem obdobju ni povečalo in tudi sicer ni prišlo do nobenih drugih, omembe vrednih sprememb. V omenjenem obdobju so bila uvedena množična DTP cepljenja. Še ena točka govori v prid tej tezi: Švedska je leta 1979 prekinila s cepljenjem proti oslovskemu kašlju, da bi izpeljala raziskave o učinkovitosti in posledicah cepljenja. Raziskave so prekinili, cepljenja proti oslovskemu kašlju pa vse do danes niso ponovno uvedli, saj jih je od 2800 testiranih otrok 11 dobilo invazivne bolezni, 4 otroci pa so umrli. V kontrolni skupini necepljenih ni umrl noben otrok in tudi nihče med njimi ni dobil invazivne infekcije. Pogostost  invazivnih obolenj pri otrocih med 6. in 11. mesecem starosti, ki se razvijejo po dveh ali treh DTP cepljenjih, je za našo uradno medicino normalna in je tudi ne zanika.Craighead je že 1975 poročal o povečanju obolenj po cepljenjih z inaktiviranimi virusnimi ali bakterijskimi cepivi, tako imenovanih »mrtvih cepiv«. Nadaljnji dokaz za to tezo je tudi Japonska, ki je starostno mejo cepljenja otro k z  nekaj mesecev  prestavila na dve leti, zaradi česar se je nenadoma zelo povečala pogostost invazivnih bolezni pri otrocih, starih od 2 do 3 leta. Na Švedskem se je med 1981 in 1996 potrojilo število hudih vnetij pljuč, prav tako po uvedbi cepljenj proti Hib. Skupno število bakterijskih vnetij možganskih open, ki naj bi ga preprečevalo cepljenje proti Hib, se v tem času ni bistveno zmanjšalo. Zamenjali  so se le povzročitelji te bolezni.

Griffin je s svojimi sodelavci 1992 objavil članek, v katerem je potrdil znatno povečanje invazivnih bakterijskih infekcij, vključno Hib, v prvih sedmih dneh, med 8. in 14. in med 15. do 28. dnevom po cepljenju z DTP. Ta pogostost je v starostni skupini otrok od 6 do 11 mesecev dosegla vrhunec. S to zgodnjo in vseobsegajočo cepilno vnemo, katere rezultat je večja dovzetnost za infekcije, ki jim sledi uživanje antibiotikov, imunski sistem naših otrok oslabi, nevarne povzročitelje pa naravnost selekcionira. Namesto tega bi se morali osredotočiti na zdravo prehrano, dojenje in higieno.

Smo si torej sami umetno ustvarili bolezni Hib? In se skušamo zdaj s cepljenji lotiti znakov te bolezni, ki nikoli ne doseže svojega cilja, ker smo se znašli sredi verižne reakcije, ki jo trmasto vzdržujejo zdravniki s cepljenji?

Je Finska s pomočjo cepljenja postala dežela brez Hib?

Staršem, ki so skeptični do koristnosti cepljenj, kot dober primer vedno znova omenjajo Finsko. Navidez naj bi tam zaradi neumornih cepilnih akcij med majhnimi otroki iztrebili bolezni Hib. Pa si dejstva na Finskem oglejmo nekoliko bližje.V letih 1986/87 so v tej severni deželi uvedli prva Hib cepljenja. Sestavljajo ga trije odmerki PRP-D v 3., 4., in 6. mesecu starosti in dodatno cepljenje od 14. do 18. meseca starosti. Precepljenost je bila 50 – odstotna. V letih 1988/89 so vse dojenčke v 4. in 6. mesecu starosti cepili z dvema odmerkoma. Od 1990 cepijo v 4. in 6. mesecu starosti samo še s PRP-T . Hib – cepiva so zmeraj vbrizgali skupaj z drugimi rutinskimi cepljenji, vendar v različne dele telesa. Cepili so več kot 90 % dojenčkov. Vendar moramo biti pri navedbah o stopnji precepljenosti otrok zelo previdni. V resnici gre namreč zgolj za grobe ocene. Edini, ki bi lahko razjasnili te podatke, so proizvajalci cepiva, ki bi lahko objavili natančno število prodanih odmerkov. Farmacevtska podjetja pa so se raje odločila, da bodo o tem modro molčala.

Med 1950 in 1954 ter med 1980 in 1984 se je na Finskem povečalo število primerov meningitisa – vnetij možganskih open po Hib pri otrocih v starostni skupini do 4 let za 130 %. Med 1946 in 1950 ter med 1976 in 1980 celo za 270 %. Po tem vrhuncu se je število primerov postopoma zmanjšalo: 22 v letu 1987, 9 v 1988, 4 v 1989 in 3 v 1990. Leta 1991 ni bilo nobenega primera meningitisa v povezavi z Hib. Nihče pa si ne zastavi vprašanja, zakaj tudi pri necepljenih otrocih ni bilo nobenega primera Hib! Ker so cepljeni, če predpostavimo, da bi bilo cepljenje učinkovito, kljub temu lahko nosilci Hib, se število povzročiteljev med prebivalstvom torej ni zmanjšalo.

Podobne študije so tudi iz Irske in Anglije (1992). Tudi tam bi bilo mogoče pričakovati, da bodo ob več kot 90 % deležu precepljenih otrok zboleli samo necepljeni. Dejstvo, da je bolezen Hib v nekaterih deželah skoraj povsem izginila, ima lahko druge razloge kot pa cepljenje. Gre namreč za selitev meningokoknih B bolezni iz severozahodne Evrope. Analiza na Norveškem, Nizozemskem, Islandiji, Farskih otokih, na Danskem, v Angliji in Walesu je pokazala, da je vrsta Neisseria meningitidis tipa B:15:P1.16 postala pogostejša in je privedla do porasta pogostosti meningokoknih bolezni. S cepljenjem proti Hib torej ta bolezen nikakor ni izginila, temveč je le spremenila svojo pot. Peltola je v članku, objavljenem leta 1993 v reviji Lancet ugotovil, da se število invazivnih okužb, vključno z vnetjem možganskih open, na Finskem ni zmanjšalo, temveč se zdaj – namesto v kapsularni obliki Hib – pojavlja pri cepljenih otrocih v nekapsularni obliki Hib. Staršem te podatke prikrivajo, namesto tega pa nam kažejo grafikone o upadanju bolezni v povezavi z navidezno učinkovitostjo cepljenj.

V isti okvir spada tudi članek Michaelsa in Alija, ki sta ga objavila 1993, v katerem pokažeta naraščanje bolezni Hib od 1976 do 1977, ki mu je sledil hiter upad še pred uvedbo cepljenja. Ta velik upad je bil zelo izrazit v starostni skupini, ki sploh ni bila cepljena. V tem primeru so Hib cepljenje uvedli po upadu bolezni. Toda kdo od staršev sploh ve za to? In koga od pediatrov, ki cepijo, so o tem obvestili?

Zgodovina bolezni Hib

Med pandemijo gripe 1889 je Richard Pfeiffer kot prvi izoliral bakterijo Hib v izločku nekega bolnika, ki je umrl za gripo. Bil je prepričan, da je odkril povzročitelja gripe. Svoje odkritje je objavil pod nazivom »Pfeiffer-bazillus«. Bakterija se je v različnih okoljih le s težavo razmnoževala. Šele med veliko epidemijo gripe 1918/19 je postalo splošno znano, da ta nova bakterija pogosto živi v normalni bakterijski flori človekovega dihalnega trakta in da ne povzroča gripe.1920 so Winslow in njegovi sodelavci poimenovali novi organizem »Haemophilus«, da bi poudarili njegovo potrebo po krvnih faktorjih rasti X in Y. (Beseda »haemophilus« izhaja iz grščine in pomeni »ljubitelj krvi«.) Čeprav je bilo že takrat znano, da povzročitelj nima nič skupnega z gripo, so ohranili zavajajoče ime »influenzae« in ga vse do danes niso spremenili.

Današnje razumevanje imunologije in mikrobiologije o Hib temelji na delu Margaret Pittman iz zgodnjih tridesetih let. Odkrila je dve različni skupini povzročiteljev: kapsularno in nekapsularno obliko bakterijskih verig. V verigah bakterij z ovojnico (kapsularna oblika) je našla šest različnih povzročiteljev (antigenically distinct serotypes), poimenovala jih je po abecednem redu od a do f. Prav tako je opazila, da je povzročitelje Haemophilus influenzae tipa B mogoče potrditi predvsem pri mladih bolnikih z meningitisom v krvi, možganih in hrbtnem mozgu, pri odraslih pa pretežno kot nekapsularno obliko bakterije v zgornjih dihalni poteh.

Zgodovina cepljenja proti Hib

Prvo cepivo proti Hib je bilo PRP cepivo (polyribosyl-ribitol-phosphat), ki so ga najprej dovolili v ZDA aprila 1985 za vse otroke od 2 do 5 let starosti. V decembru 1987 so sprostili PRP-D cepivo. Za razliko od PRP cepiva to cepivo vsebuje še toksoid davice. To cepivo sta 1980 razvila Schneerson in Robbins, izdeloval pa ga je Connaught Laboratories. Bilo je prvo cepivo, s katerim so smeli cepiti otroke od 2 meseca starosti.Danes Hib cepiva praviloma vsebujejo toksoide davice ali tetanusa, včasih pa tudi bakterije oslovskega kašlja ali inaktiviran virus otroške paralize. Vbrizgajo torej molekulo sladkorja iz ovojnice bakterije, ki je speta z beljakovinsko molekulo. Že v sedemdesetih letih so na Finskem razvijali cepiva proti Hib. Del, ki povzroči bolezen pri kapsularni obliki povzročitelja je hidrofilna polisaharidna ovojnica celične stene bakterije, tako imenovani PRP . Ker se je ta PRP pokazal kot neodvisen od T – imunskega odziva in je stimuliral samo B – imunski odziv , ni prišlo do nobenega imunološkega odgovora. Otroci, mlajši od 2 let, katerih imunski sistem še ni dovolj dozorel, tako in tako – še posebej pa ne v takih okoliščinah – ne morejo tvoriti imunskega odgovora. Poleg tega je večina primerov bolezni nastopila pred drugim letom starosti. Iz teh razlogov so otroke cepili šele po drugem letu starosti, da se pri mlajših otrocih ne bi pokazala neučinkovitost cepiva.

Ker so se teh pomanjkljivosti v znanosti zelo dobro zavedali, so razvili drugo generacijo cepiv Hib, tako imenovana konjugirana cepiva . Pri teh je kapsularni polisaharid PRP vezan na prenašalno beljakovino (»carrier protein«), za kar se zdita še posebej primerna toksoida davice in tetanusa. Odkar so ga uvedli, so glasila mednarodnih zdravstvenih organizacij polna hvalnic o tem cepivu. Z njim naj bi človeštvu navidez prihranili neskončno trpljenje in na stotine obolenj in smrtnih primerov.

V Nemčiji je bilo 1998 prijavljenih okrog 60 primerov meningitisa in epiglotitisa, pri čemer so med 21 preiskanimi primeri ugotovili, da v treh (14%) primerih povzročitelj Hib ni bil kapsularni tip B. Med laboratorijskimi preiskavami pri otrocih, mlajših od 10 let, so le dobrih 50 % primerov pripisali kapsularnemu tipu B. Torej veliko hrupa za nič?

Pri tem je najbolj nenavadno, da pred uvedbo Hib cepiva nobena država ni imela zanesljivega sistema obveznega prijavljanja primerov te bolezni. Tako sodijo vsi »uspešno preprečeni izbruhi bolezni« v primeru Hib v svet domišljije. Leta 1992 je prof. dr. W. Stögman z otroške klinike na Dunaju priznal: »Ker v Avstriji doslej nismo imeli obveznosti javljanja za okužbe z Hib, žal ne obstajajo natančne statistike o pogostosti okužb.« Ta izjava velja tudi za druge države. Vendar zdravnike, ki zagovarjajo Hib cepljenje, to ne ovira pri pripovedovanju o »strahotnih, vendar uspešno preprečenih« primerih bolezni.

Na tem mestu velja omeniti cepiva proti davici in tetanusu. Glede na naravo oziroma biološke lastnosti obeh povzročiteljev, načelno ne more priti do imunosti. Obe cepivi namreč sodita v skupino toksoidnih cepiv, kar pomeni, da ne vbrizgajo povzročiteljev – mikrobov, temveč njihove spremenjene strupe – toksoide. V naravi človekovega organizma pa je, da ne more postati imun na strupe. Določen organizem utegne prenesti nekoliko večjo količino strupov kot drugi, imunosti pa ne more zagotoviti. To vidimo pri tistih, ki kljub cepljenju zbolijo. Človek lahko večkrat zboli za davico ali tetanusom. Če torej sama bolezen ne zagotovi imunosti, le kako bi jo lahko zagotovila cepljenja?

Izhajajoč iz kapsularnega povzročitelja Hib in njegove vezave na toksoid davice ali tetanusa ter iz same narave povzročitelja Hib, je logičen sklep, da tudi cepljenje proti Hib ni učinkovito. Kajti tudi po okužbi s Hib ne pride do imunosti. Možnosti ponovnega obolenja ni mogoče izključiti. Prof. dr. Ingomar Mutz iz Leobna pravi: »Pri dojenčku po Hib okužbi in tudi po prebolelem Hib meningitisu ni mogoče potrditi obstoja protiteles.« Ali lahko potem prof. Mutz razloži, kako naj cepljenje zagotovi imunost?

Bakterije Haemophilus pri zdravih ljudeh predstavljajo okrog 5 – 10 % bakterij v žrelu, ne da bi povzročile bolezen. Ali ni čas, da se streznimo in zaznamo prave razloge za nastanek te bolezni?

Epidemij Hib ni bilo nikoli, ker bolezen – tako kot vsaka bolezen – potrebuje določene pogoje. Največ, kar se je zgodilo, je bilo, da so se v roku 30 dni v istem gospodinjstvu pojavili primeri bolezni, kar spet govori v prid temu, da je za njen nastanek pogoj isto okolje.

Učinkovitost cepiva proti Hib

Prvo cepivo proti Hib, ki so ga v ZDA začeli uporabljati 1985, dovoljenja sicer ni dobilo na podlagi kliničnih raziskav v ZDA, temveč je temeljilo na finski študiji. To študijo, ki jo je izdelal Peltola s sodelavci 1977, zagovorniki cepljenja še danes radi citirajo. Oglejmo si jo nekoliko pobliže: cepivo ne nudi zaščite otrokom, mlajšim od 24 mesecev (cepili so namreč otroke, starejše od dveh let), prav v tej starosti pa se pojavi 75 % možganskih vnetij, ki jih pogojuje Hib. V finski študiji sta sodelovali dve skupini po 48 977 otrok, starih od treh mesecev do 5 let. Temu primerno kontrolna skupina ni prejela placeba, temveč cepivo proti meningokoku tipa A. S tem so – kako praktično – hkrati testirali kar dve cepivi ! Tako prirejene študije pomagajo zamegliti stranske učinke cepiv, saj so otroci v kontrolni skupini prejeli enake kemične sestavine kot cepivo, ki naj bi ga testirali. Iz študije povsem uradno izhaja, da je bilo cepivo 90% učinkovito, vendar ne pri otrocih od 3. do 17. meseca starosti. Ker pa  bolezen nastopi predvsem pri otrocih mlajših od dveh let, je ta študija naravnost smešna. To je podobno, kot če bi  planincu ponudili rešilni obroč, ki ga zaradi pomanjkanja vode ne more uporabiti, kljub temu pa bi se statistično pokazalo, da so rešilni obroči v gorah stoodstotno učinkoviti.Na reakcije po cepljenju so »iz previdnosti« pregledali samo 1000 otrok, to je po 500 iz vsake skupine, 499 pa so jih testirali na tvorbo protiteles. Resnih stranskih učinkov domnevno ni bilo, čeprav je en otrok doživel anafilaktični šok. Če ta rezultat preračunamo na 1000 otrok, je to vse prej kot malo.

Ker so dejstva o pomanjkljivo dokazani učinkovitost cepiva poleg farmacevtski industriji postala znana tudi staršem, so decembra 1987 v ZDA odobrili uporabo druge različice cepiva Hib, to je PRP-D . Tudi za to dovoljenje niso bile potrebne ameriške študije, temveč so kot kriterij ponovno vzeli neko finsko študijo. Tokrat je v študiji sodelovalo 30 000 otrok (le od kod jemljejo Finci vedno znova toliko otrok za svoje študije?), od katerih so jih – ponovno »iz previdnosti« – naknadno pregledali samo 99. Poleg tega tudi v tem primeru ni šlo za pravo študijo, saj je kontrolna skupina prejela tri cepiva proti DTP (trojno cepivo davica, tetanus, oslovski kašelj) in proti otroški paralizi. Med 99 otroki so zabeležili 20 hudih reakcij, med njimi je en trimesečni otrok po cepljenju dobil krče, drug otrok se tri ure po cepljenju ni več odzival. V skupini, ki so jo cepili proti Hib, so v 40 % poročali o povečani razdražljivosti, glede na 23 % v kontrolni skupini. Pri tem ne smemo pozabiti, da so v »kontrolni skupini« namesto placeba prav tako prejeli štiri cepiva. Kljub temu to študijo, ki jo je vodil Eskola, še danes navajajo kot dokaz o učinkovitosti in neškodljivosti Hib cepiva.

ZDA se pri odobritvi cepiva torej sklicujejo na finske študije, ki pri podrobni analizi niti približno ne dokazujejo, da cepivo nudi zaščito. Nemške in švicarske oblasti se sklicujejo na ZDA, avstrijske pa spet na nemške in švicarske. Celoten scenarij je smešen, kar pa je staršem ostalo popolnoma prikrito. Spominja na hišo brez temeljev.

Cepljeni zbolijo pogosteje

Mnogo študij je malo po uvedbi te druge generacije cepiva pokazalo, da ni nikakršnih dokazov o učinkovitosti, temveč da 2 – 3 tedne po cepljenju nastopi t.i. »okno« za nastanek invazivnih okužb. Granoff je s sodelavci analiziral 228 poročil o boleznih, ki jih je povzročil Haemophilus influenzae B pri cepljenih otrocih. O največjem deležu teh primerov so poročali v dveh mesecih po cepljenju, pri čemer je deset primerov nastopilo v 72 urah po cepljenju. V tej raziskavi se cepivo ni izkazalo kot sredstvo, ki preprečuje bolezen. Nasprotno, verjetno je bilo prav cepivo vzrok, da se je bolezen pojavila.Granoff je objavil še eno študijo, ki je pokazala, da je od 55 otrok, ki so zboleli za Hib v treh tednih po cepljenju, 39 otrok dobilo vnetje možganske opne, od katerih so trije umrli, šest pa jih ima nevrološke poškodbe.

Študija, ki jo je leta 1990 objavil Ward, je poskrbela za vznemirjenje. Avtor je cepil 2102 Eskimov s PRP-D cepivom. Ugotovil je, da cepivo ne nudi nobene signifikantne zaščite. V tej študiji so necepljeni manj zbolevali za Hib kot cepljeni. V skupini cepljenih je bilo več primerov vnetja možganske opne in nenadne smrti otrok kot v kontrolni skupini. Pri vseh teh rezultatih se zastavlja vprašanje, kako je sploh lahko bila objavljena finska študija, ki je cepivu priznala učinkovitost brez reakcij po cepljenju.

Verjetno najbolj razvpito in brezobzirno študijo s cepivom Hib so opravili od julija 1988 do avgusta 1990 na 5000 otrocih Indijancev plemena Navajo v ZDA. 2602 Navajo otrok je bilo v kontrolni skupini. Kot »placebo« so jim dali DTP cepivo in injekcijo proti otroški paralizi. V testirani skupini, v kateri je bilo 2588 otrok, so prejeli cepivo Hib z DTP cepivom in oralno cepivo proti otroški paralizi. Prvi odmerek so prejeli med 42. in 90. dnevom življenja, drugi med 70. in 146. dnevom. Opazovanje po cepljenju je trajalo 269 dni. Vse, kar se je potem dogajalo z otroci, nima po uradnih podatkih nobene povezave s cepljenjem.

Poskus so zaključili 2. avgusta 1990, ker so v testirani skupini nastopile: bolezen Haemophilus influenzae B, vnetje možganske opne in pljučnica pri 17 na 1000 otrok ter devet primerov hudih krčev. V »kontrolni skupini« je bilo 22,8 reakcij po cepljenju na 1000 otrok, pri čemer je sedem otrok dobilo krče.

V obeh skupinah so imeli poleg tega po 8 smrtnih primerov, 104 (testna skupina) oziroma 106 (kontrolna skupina) otrok je bilo treba hospitalizirati, številni so imeli virusne infekcije in krče. Mnogi primeri invazivnih bolezni v obeh skupinah jasno kažejo, da se te bolezni lahko pojavijo šele s slabljenjem imunskega sistema. Avtorji v svoji analizi niso upoštevali, da je bilo število smrtnih primerov in krčev skoraj identično. Prišli so do preprostega sklepa, da med cepljenji in smrtnimi primeri ni nobene povezave, čeprav je bila takrat stopnja smrtnosti med popolnoma necepljenimi otroci, ki niso sodelovali v študiji, dvakrat nižja.

Reakcije po cepljenju in posledice

Kot reakcije po cepljenju lahko nastopijo: reakcije na mestu vboda kot rdečica, oteklina, bolečina, razdražljivost, neutolažljiv vreščeč jok, vročina, odrgninsko vnetje (volk), izpuščaji, pomanjkanje teka, bruhanje, driska, vnetje srednjega ušesa, napadi krčev, Guillain-Barréjev sindrom , alergija, glavobol, diabetes, kolaps, Haemophilus influenzae tipa B, vnetje možganske opne, bolezni dihalnih poti, motnje strjevanja krvi, nevrološki zapleti kot motnje delovanja čutil, paraliza, sindrom nenadne smrti dojenčka.Classen je leta 1998 objavil študijo, ki je pokazala, da je pri otrocih, cepljenih s cepivom proti Hib, znatno večje tveganje, da dobijo diabetes tipa I . Ugotovil je, da do 10. leta starosti med 1724 cepljenimi en otrok zboli za sladkorno boleznijo. Izsledkov študije iz Finske, ki naj bi na 250.000 otrocih dokazala nasprotno, zaradi metodoloških pomanjkljivosti ni bilo mogoče niti ovrednotiti.

V času od junija 1990 do konca leta 1993 je samo Paul-Erlich Institut v Nemčiji zbral poročila o 514 stranskih učinkih po cepljenju s Hib cepivom. 260 teh poročil je bilo iz Nemčije, ostala predvsem iz ZDA, Kanade in Anglije. Spekter reakcij sega od lokalnih reakcij, različnih sistemskih reakcij, vključno z nevrološkimi motnjami in alergijskimi reakcijami, pa vse do smrtnih primerov, ki so v časovni povezavi s cepljenjem proti Hib. Prijavljeni primeri vključujejo tudi nastop infekcij, vključno z boleznijo Haemophilus influenzae tipa B po cepljenju s cepivom proti Hib.

Diagram 1 jasno kaže, kako se je vsako leto povečalo število stranskih učinkov, kar se ujema z naraščanjem deleža cepljenih (število poškodb po cepljenju s Hib cepivom,  ki so jih prijavili Inštitutu Paul-Erlich v časovnem obdobju od junija 1990 do konca leta 1993):

Nemško združenje za odpravljanje virusnih bolezni – DVV (Deutsche Vereinigung zur Bekämpfung der Viruserkrankungen) je te podatke objavilo na skupnem posvetu z Nemškim zelenim križem, ki ga je leta 1994 pripravil Paul-Erlich Institut. Kot odgovor na podatke o velikem številu reakcij po cepljenju se je pojavila pomirjujoča razlaga, da gre konec koncev  za neznatno število primerov. Če pa primerjamo število zbolelih s hudimi zapleti po Hib s številom prijavljenih reakcij po cepljenju, potem je bilo več stranskih učinkov po cepljenju kot pa primerov zapletov po bolezni Hib. Poleg tega Paul-Erlich Institut vedno znova poudarja, da gre pri prijavljenih primerih zgolj za 5% dejanskih stranskih učinkov, ker še zdaleč ne prijavijo vseh.

V tabeli 1 so navedene različne »neželene reakcije«, ki jih navaja Paul-Erlich Institut (seznam poškodb po cepljenju s Hib cepivom od junija 1990 do konca 1993):

Reakcije po cepljenju	število
alergije	76
smrt	64
vročina	101
drugi stranski učinki	46
stranski učinki po injekciji	52
bolezni srca in krvnega obtoka	18
bolezni prebavnega trakta	42
bolezni limfnega sistema	22
motnje metabolizma in endokrinih žlez	3
bolezni skeletne muskulature	19
motnje živčnega sistema:krč brez vročine vročinski krč druge	49 22 63
bolezni dihalnih organov	31
kožne bolezni	21
bolezni urogenitalnega sistema	4
okužbe:Hib – meningitis Hib – infekcija (brez meningitisa) druge (brez Hib – okužbe)	81 41 50

Vedno znova poročajo o primerih bolezni po Hib cepljenju, tako tudi po cepljenju z novim konjugiranim cepivom . V ZDA in mnogih zahodnoevropskih državah se je tveganje za razvoj bolezni močno povečalo z uvedbo cepljenj proti Hib, na Finskem za okrog 60 %, v ZDA za 20 – 27 tisoč primerov v obdobju desetih let. Več kot je bilo porabljenih odmerkov cepiva proti Hib, toliko večja je pojavnost sladkorne bolezni pri otrocih.

Že leta 1971 so bila prva poročila, da se število primerov bolezni Hib povečuje tudi po cepljenju proti oslovskemu kašlju.

Pri otrocih, cepljenih s cepivom proti Hib, se vnetje možganske opne pojavlja šestkrat pogosteje kot pri necepljenih otrocih. To je leta 1990 potrdila študija Shapiroja in Berga iz Finske.

Leta 1997 so v Italiji prepovedali cepiva, ki so jih uporabljali tudi v Nemčiji,  zaradi tveganja, da bi s cepljenjem prišlo do prenosa bolezni BSE (goveja spongiformna encefalopatija, znana kot »bolezen norih krav«) na ljudi. Ker se je Nemčija po zagotovilih zdravstvenih oblasti takrat nahajala na območju brez BSE, so se tej italijanski prepovedi zgolj nasmihali. A tudi potem, ko je histerija zaradi BSE prekoračila nemško državno mejo, ni bilo nobenega odziva. Očitno se odgovorni na Inštitutu Robert Koch ukvarjajo z navidez pomembnejšimi zadevami, kot je denimo izdelava novega cepilnega programa na podlagi zakona o zaščiti pred nalezljivimi boleznimi ali pa z ukrepi, kako bi izolirali šoloobvezne otroke, ki so zboleli za ošpicami.

V nemškem zdravniškem listu »Arznei Telegramm« se pritožujejo, da za novo šestkratno kombinirano cepivo Hexavac in Infanrix Hexa (cepivo s šestimi sestavinami: proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, Hib, otroški paralizi in hepatitisu B) niso bile opravljene študije s kliničnimi izsledki. Tako ostaja odprto, kako zmanjšane koncentracije protiteles proti hepatitisu B in Hib vplivajo na dejansko zaščito pred boleznimi, dokler ne bodo izdelane dolgoročne študije s kliničnimi ugotovitvami.Na te študije bo »Arznei Telegramm« bržkone moral zaman čakati vsaj še nekaj časa. Kajti cepivo bodo medtem preizkusili kar na naših otrocih. Doslej se nad tem ravnanjem še ni nihče zgražal. Pravzaprav naj bi vsako zdravilo – in cepivo ni nič drugega – pred uporabo testirali. Ali bodo starši z veseljem dali na voljo svoje otroke? Vendar, kdo izmed njih se tega sploh zaveda?

Dodatki v cepivu proti Hib

V Nemčiji so cepljenje uvedli marca 1990, v Švici 1990, v Avstriji pa 1992. Od države do države cepijo od 2. oziroma 3. meseca starosti. Če otroka cepijo po 18. mesecu starosti, zadostuje eno samo cepljenje. To je jasen znak, da imunski sistem pred to starostjo ni dozorel.Odvisno od proizvajalca cepivo vsebuje: prečiščen kapsularni polisaharid bakterije Haemophilus influenzae tipa B (okrog 25 mikrogramov), ki je spojen s prečiščenim toksoidom davice (18 mikrogramov) ali toksoidom tetanusa.  Vsebuje tudi tiomersal (derivat živega srebra), aluminijev hidroksid in fenoksietanol.

(Opomba: V Sloveniji uporabljamo cepivo Hiberix, ki vsebuje10 mcg prečiščenega kapsularnega polisaharida (PRP), kovalentno vezanega na 30 mcg tetanusnega toksoida, 10 mg laktoze in 4,5 mg natrijevega klorida (navadna sol)).

Zaključek

Na Aljaski so v žrelu 10 % cepljenih otrok našli bakterije Hib in od leta 1996, kljub intenzivnim cepilnim akcijam, narašča število okužb s Hib.  Leta 1998 je na Nizozemskem, kljub temu, da so bili predpisano cepljeni, pet otrok zbolelo za hudo obliko Hib. Tudi v Nemčiji je redno prizadet velik delež otrok, ki so popolnoma cepljeni. Leta 1997 jih je bilo šest popolnoma in dvanajst deloma cepljenih med 27 obolelimi. V nekaterih primerih so ugotovili, da so otroci, ki so jih v bolnišnice sprejeli zaradi meningitisa po Hib, imeli zelo visoke vrednosti titra – protiteles proti Hib, in da do ponovnega porasta protiteles med njihovim bolnišničnim zdravljenjem ni prišlo. Kar pomeni, da visok delež protiteles ne ščiti pred boleznijo, oziroma, da zaradi nižje vrednosti protiteles ni nujno, da bomo brezpogojno zboleli. So tudi otroci, mlajši od enega leta, ki imajo protitelesa proti Hib, ne da bi preboleli meningitis po Hib. Nelson je leta 1979 dejal: »Zaenkrat še ni jasno, zakaj ima večina otrok, ki so okrevali po Hib meningitisu, nizko raven protiteles proti Haemophilus influenzae.« Na tem primeru je povsem jasno, da preštevanja protiteles, ki ga uprizarjajo naši znanstveniki, nima večjega pomena za naše zdravje in življenje.Cepivo proti Hib je leta 1993 dobilo nagrado Galenus von Pergamon za »izjemno inovativno zdravilo«. Žal mi ne dajemo nagrad, sicer bi mu jo podelili tudi mi. In sicer prvo nagrado kot povzročitelju diabetesa in dovzetnosti za okužbe.