Cepljenje HPV – rak materničnega vratu

1. Kakšno je stališče društva do cepljenja proti virusom HPV?

Na osnovi znanih podatkov smo – v nasprotju s stroko – prišli do ugotovitve, da učinkovitost in varnost aktualnega cepiva proti HPV (humanim papiloma virusom) nista dokazana. Nekateri podatki o izvedenih kliničnih raziskavah v obdobju testiranja kažejo celo na nasprotna dejstva, in sicer na to, da cepivo ni niti učinkovito, niti varno, kar pa se bo v praksi pokazalo šele kasneje, ko bo cepivo že nekaj časa v množični uporabi.

To cepivo v smislu varnosti in učinkovitosti ni revolucionarno, čeprav ga v javnosti morda prikazujejo kot táko. Podobne pravljice so se pisale že v preteklosti, očitno se iz zgodovine nismo sposobni ničesar naučiti. Pretekle izkušnje nas namreč učijo, da so se pri praktično vseh dosedanjih cepivih šele po množični uporabi pokazale tudi negativne lastnosti, ki jih v dobi preizkušanja cepiva niso ugotovili, ali pa jih sploh niso iskali. Česar ne iščemo, tega tudi ne najdemo. Predvsem pa je zaskrbljujoče dejstvo, da si stroka za vsako ceno želi učinkovitosti tega cepiva in v prid te želje so pripravljeni spregledati marsikaj. Uradni podatki o cepivu na primer navajajo 100% učinkovitost, vendar strokovnjaki vseeno opozarjajo, da se bodo pravi rezultati množičnega cepljenja pokazali šele čez 15 do 20 let. Če po tem obdobju incidenca RMV (raka materničnega vratu) ne bo nič manjša in jih boste takrat vprašali kje so rezultati, bodo odgovorili, da to cepivo ščiti samo pred štirimi genotipi HPV, ne pa tudi proti vsem ostalim, ki jih je več kot 100. Krivec za RMV bodo pač drugi genotipi HPV ali drugi tipi virusov, in tako naprej…

Zanimivo je, da si izjave stroke pogosto zelo nasprotujejo. Tako se v javnosti pojavljajo informacije, da humani papiloma virusi povzročajo do 10% različnih rakavih obolenj, predvsem tistih, ki so povezana s spolnim vedenjem – RMV, ter rak na genitalijah in gornjemu prebavnemu traktu (ustna votlina, požiralnik) pri obeh spolih. Po drugi strani pa strokovnjaki trdijo, da dva rizična genotipa HPV (16, 18) povzročata kar 70% primerov RMV. Če držijo informacije o 10% “krivdi HPV”, potem postane jasno, da bi masovno cepljenje s tem dragim cepivom, glede na vnaprejšnji izračun njegove “učinkovitosti”, predstavljalo katastrofo za zdravsteni proračun. Če pa je resničen podatek o tem, da bo cepivo preprečilo 70% RMV in celo 90% genitalnih bradavic, potem nadaljni strah žensk in strokovnjakov praktično ni več upravičen. Vendar strokovna priporočila vseeno kažejo drugače: redni ginekološki pregledi in odvzemi brisov materničnega vratu so v nezmanjšanem obsegu še naprej nujno potrebni, kar kaže ali na neprepričanost stroke v učinkovitost cepiva, ali na poslovno usmerjenost ginekologov, ki v nobenem primeru ne želijo izgubiti svojih rednih strank. Tega se jim z uvedbo cepiva proti HPV ne bi bilo treba bati, saj je s cepivom potrebno uvesti tudi nujno predhodno HPV testiranje. Če bi cepivo postalo del obveznega programa cepljenj bi to posredno pomenilo, da naša država uvaja obvezni ginekološki pregled, kar je popolni absurd. Je pa tudi noro podjetno.

Zaradi vseh teh razlogov je stališče našega društva odklonilno, vendar le v kontekstu umeščanja tega cepljenja v nacionalni program obveznih cepljenj in med tista cepljenja, ki so krita iz skupne blagajne zdravstvenega zavarovanja. Odločitev o tem, ali se bo nekdo cepil ali se ne bo, prepuščamo vsakemu posamezniku oz. posameznici, pri tem pa upamo, da se bo pred odločitvijo vsakdo dobro podučil o vseh dejstvih v zvezi s tem cepljenjem in boleznijo, ki naj bi jo cepljenje preprečilo.

2. Bi cepljenju nasprotovali, če bi bili prepričani, da je cepivo varno?

Težava je skrita že v samem vprašanju: kako biti prepričan, da je cepivo varno, če proizvajalec in stroka vnaprej zagovarjata varnost in učinkovitost cepiva, nekatera znana dejstva pa kažejo drugače? Problem pri miselnih poskusih vrste “ali bi… če bi…” je ponavadi apriorno stališče, iz katerega šele naknadno izhaja vprašanje. Če obrnemo optiko, bi se vprašanje lahko glasilo “ali bi vseeno bili za cepljenje, če bi bili prepričani, da cepivo ni varno in učinkovito?”. Vendar tega vprašanja nikoli nihče nikomur ne zastavi, ker se nihče ne postavi na to pozicijo. Povedati želimo, da v igri ni samo vprašanje varnosti cepiva, pač pa tudi vsi ostali vidiki, od strokovne in ekonomske upravičenosti, kolizije interesov med javnim in zasebnim dobrim na eni, ter logiko kapitala na drugi strani, s tem povezanega problema nekritične potrošniške družbe, ki je substantia prima za igro kapitalskih interesov multinacionalk, pa vse do etičnosti v smislu osnovnih človekovih pravic. Lahko ste prepričani, da nobeno cepivo ni varno, pa to vseeno ne bo ustavilo dobičkonosnega posla s cepivi.

Morda bi bilo dobro še enkrat poudariti, da v društvu za svobodo odločanja nismo proti cepljenju, pač pa za svobodo vsakega posameznika in posameznice, da se za cepljenje odloči ali ne. Že zaradi samega imena in namena našega društva ne bi bilo logično, če bi komurkoli kratili pravico odločati o samem sebi, četudi bi bile njegove odločitve v nasprotju s splošno sprejetimi družbenimi normativi in bi celo škodile njemu samemu. Podobno pričakujemo, da bodo tudi drugi spoštovali naša mnenja in odločitve. Smo zagovorniki pravno-etične norme, ki odnose med posamezniki v družbi določa s postulatom “pravice posameznika so omejene s pravicami drugih”. Kdor želi, naj se cepi in s tem domnevno zaščiti, vendar naj hkrati tudi drugim dopusti isto mero svobode odločanja glede cepljenja. Večina staršev se tako v dobro svojih otrok še vedno odloča za cepljenje, vendar pa ima hkrati manjšina popolnoma enako legitimno pravico odločiti se v dobro svojih otrok, da jih ne bo cepila.
Obstajajo pa še drugi razlogi, zaradi katerih se z uvedbo množičnega cepljenja s tem cepivom ne strinjamo. Prestrašena populacija (moški in ženske v rodnem obdobju) brez kakršnihkoli zadržkov ali kritične distance sledijo prvi glasni pobudi, ki jih bo “odrešila muk”. Želijo brezplačno cepivo in brez premisleka zahtevajo obveznost cepljenja, pri tem pa brezplačnost enačijo z obveznostjo. To se dogaja celo poslankam v državnem zboru, od katerih bi – glede na njihov položaj in funkcijo – povprečen državljan pričakoval več razsodnosti. Na ta način se ustvarja stanje masovne histerije, ki jo je težko zaustaviti tudi v primeru, če bi za to obstajal javni interes. Na žalost tega interesa pri nas ni, spomnimo se samo na nedavno paniko v zvezi s ptičjo gripo. Nahajamo se v situaciji, kjer ne gre za javno in strokovno razpravo o varnosti, koristnosti in smotrnosti novega cepiva, pač pa za prevlado določene interesne strukture, ki si je z ustrahovanjem in obljubami uzurpirala pozicijo moči in nadzora. Ustrahovanje množice in obljubljanje rešitve je učinkovit propagandni mehanizem, s katerim je moč doseči praktično vse. Branimo se pred “gigantom”, ki je pred nas stopil z ukradeno legitimnostjo in že vnaprej izdelano strategijo, mi pa mu nasproti stojimo kot osamljeni general brez vojske za seboj. Vsakomur pri zdravi pameti je lahko jasno, da so naše možnosti res majhne. Največja ironija pri tem pa je, da bo general verjetno preživel, skrivajoča se vojska pa ne.

3. Kaj menite o pobudah občin v Sloveniji, da bi cepljenje financirale?

Metanje denarja stran. Ko enkrat spoznaš, kako cepiva delujejo, in to novo cepivo “proti raku materničnega vratu” oz. proti humanim papiloma virusom tipov 6, 11, 16, 18 ni po načinu delovanja nič drugačno od ostalih, ti postane jasno, da gre za prodajanje megle. Žalostno je to, da temu podležejo celo ljudje, ki odločajo o zadevah lokalne skupnosti. Nekdo reče “dobro bi bilo” in župan že kliče “dajmo”. Ker gre za dobro skupnosti, za takšne in drugačne posledice tako in tako nihče ne odgovarja. Včasih imam dobesedno občutek, da živim v Butalah.

4. Zakaj ste proti temu, da bi cepljenje financirala zdravstvena blagajna?

V javnosti se nismo nikoli neposredno izrekli, da smo proti financiranju tega cepljenja iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če pa bi morali izbirati med obveznim cepljenjem in neobveznim cepljenjem, kritim iz blagajne zdravstvene zavarovalnice, bi se vsekakor odločili za slednje. Kar seveda ne pomeni, da se strinjamo z nepotrebnim zapravljanjem denarja iz zdravstvenega proračuna.

V medijih je ves čas govora o tem, kako je cepivo drago (trije odmerki – 350€) in da bi morali zato stroške za vse kriti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če bi sledili trenutnim zahtevam, da naj cepljenje postane obvezno takoj, bi samo v letošnjem letu stroški cepljenja deklic v osmem in devetem razredu devetletke, če ne upoštevamo obveznega HPV testiranja, zdravstneno blagajno olajšali za okoli 7.000.000 €, preračunano v slovenske tolarje vrtoglavih 1.680.000.000 SIT. Tudi če temu prištejemo še vse ostale ženske, ki bi izkoristile bonus državne blagajne, Slovenija ne bi postala največji poslovni partner znanega ameriškega proizvajalca zdravil, ki od tega cepiva na letni ravni pričakuje 3.000.000.000 $ prihodkov, vendar je od tako majhne države kot je Slovenija tudi 10.000.000 € letno kar dober in stabilen vir prihodkov.

Glede na zelo vprašljivo uporabnost cepiva bi si morali pristojni brez dvoma zastaviti pomembno vprašanje o smotrnosti tega cepljenja. V smislu ekonomske upravičenosti namreč. Pa si ga ne, v igri so previsoki zneski, marsikdo na visokem položaju bi se znašel pod hudim pritiskom, če bi grozilo, da bo posel splaval po vodi. Takrat pa, ko se bo (ne)učinkovitost tega cepljenja dejansko pokazala v obliki stagnacije ali celo porasta RMV, bo v finančnem in zdravstvenem smislu tako in tako že prepozno. Odgovarjal pa tudi ne bo nihče, kot je to pri nas že v navadi.

5. Kaj bi bila za vas boljša rešitev kot cepljenje?

Na prvem mestu opustitev slabih navad in zdrav način življenja v svojem polnem pomenu, popolno prečičenje telesa in duha, dosledna fizična in mentalna higiena, dejanska skrb in odgovornost za lastno zdravje, ter nujne spremembe v odnosu do lastnega telesa in spolnosti. Na drugem mestu ni nič, vsi ukrepi za preprečevanje katerekoli bolezni so enako pomembni in na prvem mestu. Neposredna posledica je zdravje, vsakdo lahko poskusi in se o tem prepriča sam, če se le ne pusti še naprej zavajati in ustrahovati. To pa je najtežji del poti do zdravja.

Društvo za svobodo odločanja – SVOOD

februar 2007

Dodatni viri: