V lanskem letu je bilo objavljeno veliko člankov proti cepljenju in da bi se končala ta polemika smo želeli, da se srečamo in vzpostavimo dialog s starši, ki imajo pomisleke o obveznem cepljenju

Tako je v soboto, 17. februarja, na Medicinski fakulteti v Ljubljani, gostitelj prof. dr. Milan Čižman iz Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja odprl “Posvetovanje o cepljenju v Sloveniji”, na katerem so poleg zdravnikov sodelovali tudi predstavniki Društva za svobodo odločanja � SVOOD, ki združuje starše, ki ne želijo cepiti svojih otrok. Na posvetovanju so sodelovali tudi člani komisije za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravstvo, medtem ko se predstavniki Ministrstva za zdravstvo in Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije posvetovanja niso udeležili. Srečanje je bilo odprto za vse zainteresirane starše in zdravnike.

“V Sloveniji je obvezno cepljenje proti desetim boleznim in do osemnajstega leta dobijo adolescenti in otroci osemnajst inekcij in šest odmerkov “per os”. “Poznamo tudi neobvezna cepljenja, ki jih priporočamo v nekaterih primerih. Z obveznim cepljenjem smo dosegli zelo visoko precepljenost, bolezni, proti katerim cepimo, se pojavljajo redko, beležimo le redke, večinoma nepomembne in kratkotrajne stranske učinke,” je še dodal prof. Čižman.

Zgodovina cepljenja v Sloveniji je že zelo dolga, prvo cepljenje so uvedli že daljnega leta 1800. Prav tako smo se Slovenci zelo zgodaj odločili za cepljenje proti davici (leta 1937), nazadnje uvedeni cepljenji pa sta bili pred tremi leti cepljenje proti Hepatitisu B in pa lani, precej na pritisk javnosti, cepljenje proti Hemofilusu influenci B.

S programi cepljenja v evropskih državah je prisotne seznanil dr. Wilhelm Sedlak iz Avstrije, koordinator za evropske programe harmonizacije cepljenja. Programi so si v različnih deželah Evrope bolj ali manj podobni, za vse države je tudi značilno, da nimajo obveznega cepljenja, pač pa je le-to samo priporočeno s strani države. Dr. Sedlak verjame, da se bo cepljenje uspešno razvijalo tudi v bodoče, z novimi cepivi, ki bodo varna in učinkovita. “Kompozicija se spreminja, cepljenje pa še naprej ostaja velika umetnina,” je zaključil Sedlak.

Razloge za cepljenje je predstavila dr. Breda Zakotnik iz Klinike za infekcijske bolezni. Ti so zmanjšano obolevanje, zmanjšano število zapletov pri prebolevanju in preprečevanje nepotrebnih smrti. “Na ta način je cepljenje rešilo že na miljone življenj,” je poudarila Zakotnikova. Cilji, ki jih zasledujejo pri cepljenju so predvsem zaščita posameznika, preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni med populacijo, kar je možno ob visoki precepljenosti in končno izkoreninjenje nalezljive bolezni. Epidemiološka slika bolezni, proti katerim v Sloveniji že dolgo cepimo, je ugodna, zadnji primer davice smo zabeležili leta 1967, otroške paralize ne beležimo več od leta 1978, v letu 1999 je bil ugotovljen en sam primer ošpic.

Probleme, ki se pojavljajo pri razumevanju cepljenja danes, Zakotnikova pripisuje predvsem nizki obolevnosti, ki zmanjšuje strah pred boleznijo in interes za cepljenje, pojavljajo se dvomi o pomembnosti cepljenja, nesorazmerno velik pa postane tudi strah pred stranskimi učinki. “V državah z dobrim standardom se je pokazalo, da ob opustitvi ali upadu cepljenja bolezen takoj udari nazaj,” opozarja Zakotnikova.

Svoje razloge proti cepljenju je pojasnil Johann Loibner, zdravnik splošne medicine s 30-letno prakso iz Avstrije, ki se med samim študijem in v prvih letih službe ni posebej zanimal za to temo. O njej je začel razmišljati šele, ko je neka pacientka po cepljenju proti gripi zbolela za dolgo trajajočo težko obliko utrujenosti. “Povedala mi je, da se ne bo dala nikoli več cepiti,” pravi Loibner, ki je nekaj let kasneje cepil skupino športnikov proti klopnem meningoencefalitisu in so nekateri od nijh zaradi tega dobili meningealni glavobol. “To zame še vedno ni bilo nič posebnega. Menil sem, da izdelovalci cepiv v zadostni meri že poskrbijo za to, da pri cepljenjih ne bi prišlo do resnih posledic. Kasneje pa sem opazil, da cepljenje povzroča resnejša obolenja: težak nevrodermitis, astmo, sladkorno bolezen tipa 1, krče itd.”

Loibner se je zaradi članka v majhnem regionalnem časopisu, v katerem je bralce opozarjal, naj se pred prehladnimi obolenji zaščitijo tako, da po naravni poti utrdijo svoj imunski sistam in se ne zanesejo preveč na cepljenje, moral zagovarjati pred disciplinsko komisijo zdravniške zbornice. Trdi, da je teorija o antigensko – protitelesni reakciji, na kateri naj bi temeljila zaščita po cepljenju, že dolgo preživeta. Oporeka tudi trditvi, ki jo propagandisti cepljenja neprestano ponavljajo, da so s cepljenjem iztrebili nalezljive bolezni in da se je življenska doba zaradi cepljenja podaljšala.

“Med razlogi, ki so privedli do pojava nalezljivih bolezni je na prvem mestu je podhranjenost, sledi neprimerna kanalizacija in onesnažena pitna voda. Kot da smo že pozabili, da so prav podgane igrale pomembno vlogo pri pojavu kuge, ki je, mimogrede, izginila že mnogo pred začetkom cepljenja,” pravi Loibner.

Tudi biologinja mag. Karin Rižner je prepričana, da si medicina neupravičeno pripisuje zasluge za zmanjšanje pojava nalezljivih bolezni, saj se je z izboljšanjem življenskih razmer zmanjšala tudi pojavnost nalezljivih bolezni, proti katerim nikoli niso cepili.

“Dolgo sem verjela, tako kot večina slovenskih staršev, da je cepljenje koristna in potrebna preventiva, hkrati pa o tem nisem vedela ničesar,” pravi Rižnerjeva, ki je na posvetu postregla s podatki iz medicinske literature in proizvajalčevimi podatki v zvezi s cepivom proti Hepatitisu B.

Cepivo, ki se uporablja za cepljenje proti Hepatitisu B, je sintetično cepivo, pridobljeno z gensko manipulacijo. Engerix-B proizvajalca Smithkline Beecham poleg antigenov vsebuje aluminijev hidroksid, tiomersal, sol ter beljakovine kvasovk. “Tiomersal je zelo sporna spojina, vsebuje približno polovico živega srebra, ki je znan povzročitelj alergij. Aluminijev hidroksid vsebuje aluminij, ki je strupen za živčevje, problemetične so tudi beljakovine kvasovk, saj vsaka beljakovina, ki vstopi v telo direktno in ne preko prebavnega trakta, lahko povzroči alergijske reakcije,” pravi Rižnerjeva.

Stranski učinki, ki jih navaja proizvajalec, so razne alergijske reakcije, slabše delovanje srca in okvare živčevja, npr. paralize, multipla skleroza, epileptični napadi,… Rižner: “V slovenskih navodilih za uporabo so v primerjavi z ameriškimi nekatere stvari izpuščene, čeprav gre za natančno isti proizvod! Največja debata v medicinskih krogih trenutno poteka o povezavi med tem cepivom in multiplo sklerozo, zato nekateri zdravniki že odsvetujejo cepljenje vsem, ki imajo takšno bolezen sami, oziroma v družini. Podatki proizvajalca kažejo, da je cepivo minimalno preizkušeno, saj so reakcije opazovali na relativno majhnem vzorcu samo štiri dni, čeprav se večina stranskih učinkov lahko pojavi dneve, tedne ali celo mesece po cepljenju. Nikakor ne razumem, kako lahko nekdo, ki opazuje reakcije samo štiri dni, reče, da je cepivo varno. Po vsem tem se lahko upravičeno vprašamo, ali je zavračanje cepljenja res le nevarna moda trmastih staršev, kot menijo nekateri.”

Dileme staršev, ki nasprotujejo obveznemu cepljenju svojih otrok, je predstavil ing. Aleš Lavrič, predsednik društva SVOOD: ” Živimo v času, ko imamo starši dosti več možnosti informiranja in različnih pogledov na zagotavljanje zdravja. V primeru obveznega cepljenja smo starši v trenutku dvoma izpostavljeni verbalnim napadom, pritiskom, označi se nas kot nevarnost za ostale posameznike v družbi in postavi v položaj krivca. Lahko se smo pritožujemo na odločbe in plačujemo kazni.” Lavrič je prepričan, da je staršem treba omogočiti svobodo odločanja, na podlagi te pravice pa omogočiti objektivno informiranje in izvajanje kontrole programa cepljenja.

V nameri, da si izborijo pravico svobodnega odločanja, je starše, nasprotnike obveznega cepljenja, odločno podprl tudi bivši ustavni sodnik mag. Matevž Krivic. Zahtevali bodo razveljavitev 24. člena Zakona o nalezljivih boleznih kot evidentno protiustavnega.

“Treba je ločiti razpravo o škodljivosti in koristnosti cepljenja nasploh, ki bi jo označil kot politično razpravo, od izrazito ustavnopravnega vprašanja, od kod državi pravica, da predpiše obvezno cepljenje. Tukaj je država po mojem prepričanju protiustavno posegla v temeljne človekove pravice. Pri takih posegih je potrebno dokazati, da je poseg v ustavne pravice, ki ga zakon uvaja, edino primeren za to, da se doseže zaželjeni cilj – v tem primeru zaščita ustavnih pravic drugih – da je ta ukrep nujen in da ni prekomeren,” je dejal Krivic in zdravnike pozval, da začnejo pripravljati svojo obrambo. Obregnil se je tudi nad nivojem dialoga, kot so ga v razpravi vodili zdravniki. Ti so ostro napadli Rižnerjevo, predvsem zato, ker je biologinja in ne zdravnica, medtem ko resnih protiargumentov na njene trditve ni bilo slišati.