Izjave staršev o stranskih učinkih in težavah povezanih s cepljenjem |

Spoštovani,

če ste tudi vi ali vaš otrok po cepljenju proti nalezljivim boleznim imeli posledice v obliki zdravstvenih težav, nam to sporočite na info@svood.org. V izjavi navedite splošne podatke o oškodovancu (spol, starost, morebitne akutne ali kronične bolezni, predhodna cepljenja, posebne okoliščine), opišite celotno situacijo in konkretne težave, ki so po vašem (ali zdravnikovem) mnenju nastale kot neposredna ali zakasnela posledica cepljenja. Navedite vse okoliščine in podrobnosti v zvezi s cepljenjem, ki so se vam zdele sporne, pomembne in izstopajoče, npr. postopke zdravstvenega osebja pred cepljenjem in njihov odnos do vas in otroka (neprijaznost, arogantnost, neprofesionalnost… osebja, morebitne grožnje in zastraševanja glede nujnosti cepljenja…, sporne izjave in postopanja, vaša občutenja in razmišljanja…) in drugo.

Sporočite nam tudi druge takšne primere v sorodstvu, sosedstvu, pri prijateljih oz. znancih, ki jih osebno poznate. V izjavi ne pozabite navesti svojih kontaktnih podatkov, s pomočjo katerih vas lahko kontaktiramo.

Hvala,

Primož, društvo SVOOD

S.: Pri svojem sinu sem se srečala z izredno hudo reakcijo na cepljenje DI-TE-PER. To je bilo tretje cepljenje, izvršeno bistveno kasneje, kot je predvideno, šele okoli šestnajstega meseca starosti. Med drugim se je vso noč zvijal v krčih, vročina kljub svečkam in obkladkom na nogah ni padla pod 39,5 stopinj Celzija, v spanju je prenehal dihati. K sreči sva z možem bedela in pravočasno ukrepala, sicer morda danes ne bi bila več starša. Glede na to, da v družini (sicer ne v krvnem sorodstvu) že imamo dekle, ki je ostala invalid po cepljenju OMR, da so me šokirali podatki, ki sem jih prebrala na vaših straneh in da sem tudi sama odkrila marsikaj, ko sem brskala po raziskavah tujih znanstvenikov in institucij, bi se rada nadaljnjemu cepljenju sina izognila. Razen treh doz DI-TE-PER, Hib in polio, ter TBC v porodnišnici, drugih cepiv še ni prejel. Na njegovem izvidu iz bolnišnice je bilo jasno zapisano »reakcija na cepljenje«. Prav tako so zdravniki po dvanajstih letih zdravljenja priznali, da je sestričnina bolezen sicer splet nesrečnih okoliščin, povzročilo in sprožilo pa jih je cepljenje.

N.P.: Do enajstih mesecev otrokove starosti sem imela absolutno zdravega otroka, ki ni poznal bolezni, prehlada, vročine ali svečke iz nosu. Sledilo je cepljenje, ki sem ga sicer hotela odložiti, vendar so mi tako v zdravstvenem domu, kot tudi v vrtcu povedali, da je to pogoj za sprejem otroka v vrtec. Tako sem otroka cepila. Sledil je mesec dni otrokove bolezni – vročina, jokavost, ki je do tedaj nisem poznala, slabo počutje, najhujše pa je bilo, glede na to, da je otrok že shodil, odpovedovanje nog. Ko se je postavil na noge, se je enostavno sesul, kot da bi mu noge odpovedale. To me je izjemno skrbelo. Takrat me je ravno obiskala prijateljica, ki je imela pol leta starejšega otroka. Zelo zaskrbljena sem ji povedala in pokazala kaj se dogaja. Povedala mi je, da se je to približno en mesec po cepljenju dogajalo tudi njenemu sinu. Ko sem v naslednjih dneh obiskala zdravnika in mu povedala, kaj se dogaja, sem mu tudi zatrdila, da je to posledica cepljenja, saj otrok prej ni bil nikoli bolan. V resnici je šlo za motnje in obnašanje, ki nikakor ni značilno za virozo, ta pa je postala prikladna diagnoza tudi v tem primeru. Zdravnik me je odrezavo zavrnil in ni dopustil nikakršne debate o tem, da bi bil možni vzrok bolezni cepljenje.

K.K.: Prvega otroka smo dali cepiti v dvajsetem mesecu starosti, ker nam je zdravnik grozil s prijavo in z onemogočanjem vpisa v vrtec. Po vsakem cepljenju, vsaj nama z možem se je zdelo tako, je imel močno reakcijo. Vročino 39 stopinj Celzija, ki se je zdravniku zdela normalna, imel naj bi »šesto bolezen« in bolezen, za katero še sam doktor ni vedel, katera je – izpuščaje podobne rdečkam po vsem telesu, teden dni po cepljenju. Zdravnik je presodil, da naj bi šlo za alergijsko reakcijo na hrano, vendar se je otrok takrat še v celoti dojil. Predpisal nam je zdravilo proti alergiji, ki pa ga otroku nisva dajala. Še preden smo zdravniku naslednjič to uspeli povedati, je rekel: »Vidite, alergijska reakcija je bila, ker so znaki izginili.« V desetih dneh po zadnjem cepljenju so otroku diagnosticirali bronhitis in začetek astme – rahla astma.

P.M.: Sem mama skoraj šestletne deklice, ki je letos postala šolarka. S tem v zvezi pa smo imeli pred šolo tudi obvezen zdravniški pregled, kjer naj bi bila hči tudi cepljena. Do sedaj je bila cepljena po programu, vendar pa je bila ves čas zelo neodporna. Ne morem reči, da so bolezni, ki jih je prebolevala, posledica cepljenja, vendar je danes moj pogled na te stvari čisto drugačen. Po prvem letu starosti so se začeli vročinski krči, nenehno smo imeli težave z visoko temperaturo, že pri vsakem najmanjšem prehladu, in zato velikokrat pristali na infekcijski kliniki. Skratka nenehen boj z visoko vročino in zbijanje le-te. Potem je sledil še virusni meningitis, pa zdravljenje za borelijo (čeprav nikoli nismo videli klopa, seveda obstaja možnost drugih prenašalcev, pa vendarle). Potem pa še preostale »malenkosti« – različna vnetja, ipd.

Torej, pri omenjenem pregledu pred šolo je bilo cepljenje odloženo za nekaj tednov, ker je hči ravno prebolela “angino”, čeprav se je potem izkazalo, da je bila krivec vseh težav peta bolezen, angina pa je služila bolj za izgovor za jemanje antibiotikov. Hči ima sicer svojega pediatra v okraju kjer živimo, šola pa je v drugem okraju, zato tudi drugi zdravstveni dom. Na tem pregledu si je tamkajšnja zdravnica sicer beležila vso njeno zgodovino bolezni in bila zgrožena, koliko stvari je deklica prebolela, vendar je na moje vprašanje oz. pomislek o tem, da je ne bi cepili, zamahnila z roko. Odgovorila je, da bo huje, če je ne cepimo, pa morda zboli za tovrstno boleznijo, kot pa da jo cepimo. Res argumentirano.

A.H.: Imam sina starega eno leto. Cepljenje smo odlagali, kolikor se je dalo. Po zadnjem DI-TE-PER cepljenju je imel hudo reakcijo z visoko vročino in čudnim obnašanjem, saj nas prve tri dni sploh ni prepoznal, oziroma se je obnašal zelo nenavadno. S pomočjo bioresonančne terapije si je opomogel, zdaj je sin zdrav. Sicer je dokazano, da ima seboreični dermatitis. Svoje prvo leto življenja pa je bil precej bolan, že pri petih mesecih je imel bronhiolitis in pristal na Infekcijski kliniki. Po tistem je bil še trikrat na ventulinu.

Klicala sem pediatrinjo za potrdilo pred vstopom v vrtec. Rekla sem, da bi OMR cepljenje začasno preložili, ker je imel sin pač takšne težave. Odgovorila je, da po zakonu, ki naj bi začel veljati junija, potrdila NE SME izdati, v kolikor otrok ni v celoti cepljen in predlagala cepljenje pod nadzorom. Šla sem do nje in zahtevala potrdilo za vrtec, a sem se morala dobesedno zagovarjati, kot bi storila zločin. Prosila sem jo za odlog cepljenja, pa mi je dala na razpolago en mesec. Pokazala mi je navodilo Inštituta za varovanje zdravja, z datumom 05. junij 2008, s katerim nalagajo vsem pediatrom in vrtcem, da morajo biti otroci pred vstopom v vrtec cepljeni proti OMR, tudi če vstopijo v vrtec pred prvim letom starosti! Pediatrinja je vztrajala, da mi potrdila ne more izdati, pa sem jo le prepričala, naj napiše, da naš otrok ni bil cepljen za OMR, mi potrdilo izda, za vse ostalo pa naj je ne skrbi, ker se bo s tem ukvarjal vrtec. Po polurnem pregovarjanju je na to le pristala, s tem, da me je opomnila, da je v Avstriji, Italiji in ne vem še kje zaradi takšnih praks prišlo do izbruha ošpic, in da bomo zaradi necepljenja plačevali kazni starši, pediatri in vrtci, ki se ne držimo omenjenega navodila.

M.: Moja izkušnja nikakor ni prijetna, a se je, hvala bogu, srečno končala. Starejšo hčerko sem, pred dvanajstimi leti, prvič dovolila cepiti pri treh mesecih starosti. Na samem cepljenju je bilo vse v redu, ko pa sva se vozili domov, sem k sreči nekje na avtocesti pogledala nazaj proti mojemu otroku in zagledala strašen prizor. Deklica je bila čisto pomodrela in v krču. Še danes ne vem, kako sem prišla nazaj do Zdravstvenega doma. Tam so jo komaj spravili k sebi vsaj toliko, da je šla z rešilcem na Pediatrično kliniko. Takrat, v tisti zmedi, so vsi okrog naju govorili: »Reakcija na cepljenje, reakcija na cepljenje.« A glej ga, zlomka, potem pa je o reakciji vse utihnilo. Nikoli ni nihče priznal, da jo je cepivo skoraj ubilo! Našteli so vse mogoče druge možnosti: da je imela naključno ravno takrat epileptični napad (potem pa nikoli več), da je bila verjetno v igri viroza in podobno. Naslednje cepljenje naj bi bilo pod skrbnim nadzorom, ker sem bila takrat mlada mamica, sem še slepo verjela vsem zdravnikom. Odločili so se, da ji bodo vbrizgali manjše doze cepiva večkrat v dnevu. Po prvem vbrizgu je po eni uri zakuhala z vročino 40 stopinj. Prestrašena sem bila do konca, njihova tolažba pa je bila, da je to »normalno«. Takrat sem podpisala, da želim otroka na svojo odgovornost odpeljati domov, in sem to tudi storila. Dobesedno so se igrali z njenim življenjem. In ti ljudje so mi in mi še zdaj grozijo z nekimi tožbami in ne vem čem še.

Druge punčke nisem dala cepit, mojega razloga, da mi je prvi otrok pri tem skoraj umrl, nihče ne jemlje resno, zato se zdaj še bolj borim za svojo pravico. Če se nam to ne bi zgodilo, bi danes še vedno verjela vse o superiornosti cepljenja, tako pa ne verjamem več. Druga deklica je necepljena, stara je skoraj štiri leta, v vrtcu je od svojega desetega meseca dalje in niti enkrat še ni bila prehlajena, kaj šele, da bi jemala kakšne antibiotike. Dragi moji, vaši otroci so vaša odgovornost, ni nujno da se sosedovemu otroku to zgodi, lahko pa se ravno vašemu, ne privoščim nikomur, le želim, da preden vse slepo verjamete, si vsaj kaj preberite, se informirajte, dovolite si misliti z lastno glavo, vsaj kadar gre za vašega otroka!

Samo še tole. Industrija zdravil mora od nečesa živeti, kajne? Če omenim primer priporočanja folne kisline oziroma Tifol tablet, ki jih nosečnice ‘”goltamo'” za…. saj veste… potem se vprašam, kako to, da pred 12 leti, v času moje prve nosečnosti, ni bilo ne merjenja nuhalne svetline, ne Tifol tablet, pa se je po statistiki rodilo ravno toliko otrok z downovim sindromom in spino bifido kot lansko leto. Kdo zdaj koga za nos vleče?

J.: S cepljenjem imam zelo slabe izkušnje. Prvega otroka so cepili pri treh mesecih starosti. Pet dni po cepljenju je imel hudo reakcijo – kot da bi dobil angino, zelena sluz mu je tekla iz nosa v grlo in se je čisto »zapacal«. Takrat je moral prvič jemati antibiotik. Zagotovili so mi, da to ni zaradi cepljenja, zato so ga ob naslednjem terminu ponovno cepili. Pet dni po cepljenju se je zgodba ponovila, pravzaprav je bila reakcija še malo hujša in ponovno je dobival antibiotik. Potem sem seveda vztrajala, da je to zaradi cepljenja. Pri otroku smo nato ugotovili znižano vsebnost IgG v krvi, kar pomeni, da ima slabšo odpornost. Ponovno so ga cepili (oslovski kašelj, otroška paraliza) šele pri treh letih in pol. Tudi takrat je imel rahlo reakcijo. Zdaj ga ne nameravam pustiti cepiti proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, s čimer se strinja tudi pediatrinja. Otrok je pogosto bolan, pa čeprav se mu je vsebnost IgG v krvi normalizirala.

Pri drugem otroku smo preventivno preverili vsebnost IgA in IgG v krvi, da ne bi spet prišlo do reakcije. Izvidi so bili v redu in pri starosti šestih mesecev je bil prvič cepljen. V roku dveh tednov je že imel hudo vročino in bronhitis, ki smo ga zdravili z ventulinom, a še ni ozdravel. Danes ga peljem na pregled in predvidevam, da mu bo potrebno dajati antibiotik. Iz nosa mu že od tretjega dne po cepljenju teče zelena sluz. Kljub čiščenju nosa ni nič bolje. Tako se je nočna mora ponovila pri drugem otroku, čeprav naj bi bila njegova odpornost primerna. Seveda ne bom več dovolila nadaljnjega cepljenja otrok, ker bom vztrajala, da gre za reakcijo na cepivo in da imam tega dovolj. Kako mi bo uspelo, pa je drugo vprašanje. Borila se bom za svoja otroka. Problem je v tem, ker smo tiho in slepo verjamemo, da zdravstvo ne more škoditi našim otrokom. To ni res. Naši otroci imajo samo nas na svoji strani. Če se starši ne borimo za njih, se nihče ne bo.

N.T.: Hči, ki zdaj obiskuje tretji razred, je prejela vse tri odmerke cepiva proti Hepatitisu B. Po prvem odmerku je bila dolgo bolna, imela je vročino, viroze, glavobole, pojavili so se ji tudi izpuščaji po celem telesu, ki se jih še vedno ni znebila. Po tretjem odmerku je najprej zbolela za angino, potem pa se ji je razvil eritema nodozum po obeh nogah, zato so jo morali hospitalizirati. Začela sem domnevati, da so vse težave lahko povezane prav s cepljenjem, čeprav so na alergologiji in dermatologiji na izvide napisali, da gre za izpuščaje »neznanega izvora«. Po tem izvidu je prejela še drugi in tretji odmerek cepiva.

Sin, ki naj bi bil sedaj drugič cepljen, pa je vmes prejel izvid z nefrologije, v katerem piše, da leva ledvička dosega le 66% velikosti desne in da prispeva le 30% k celokupni funkciji ledvic. Ne želim torej, da se njegov organizem še dodatno obremenjuje z vsemi strupi, ki jih to premalo preizkušeno cepivo vsebuje.

A.K.: Štirinajstletno hčerko smo pri desetih letih cepili proti klopnemu meningitisu. Od takrat ima redne težave – glavobole in bolečine za ušesi. Lani smo bili zaradi ponavljajočih vnetij ušes tudi pri homeopatinji in šele pri njej sva po dolgem pogovoru ugotovili, da so se težave pričele pojavljati po cepljenju. Homeopatinja je namreč vprašala tudi o morebitnih cepljenjih v obdobju preteklih sedmih let. Vprašala sem jo za mnenje o cepljenju in je rekla, da naj se temu čimbolj izogibamo. Začela sem razmišljati in ugotovila, da ima hčerka od takrat težave z bolečinami za ušesi in glavoboli, ki so močnejši na soncu in jih spremlja slabost v želodcu.

R.P.: Sina smo cepili po programu. Še pred enim letom je imel nenadna nekajdnevna povišanja temperature. Dojila sem ga zelo dolgo. Pri štirih letih je dobil avtoimuno bolezen revmatski artritis, ki naj bi bila dedna. Tudi sama sem imela revmatske težave, morda sem na podoben način reagirala na cepiva. Po tem ga nismo več cepili in po posvetu s homeopatom, ki ga zdravi, smo se odločili, da ga tudi ne bomo. Ob vstopu v šolo smo vložili prošnjo za oceno smiselnosti cepljenja. Čakamo postopek.

P.S.: Stara sem dvaintrideset let. Pri petih letih starosti so mi ob poslabšanju odpornosti (lahko, da je bil kriv le gnil zob) občasno, na določenih majhnih mestih izpadli lasje. Ko se je zdravje uredilo, so tudi lasje postopoma zarasli nazaj. Ker sem zaradi tega obiskovala mnogo specialistov, se je seveda moja mati zelo potegovala za to, da me ob vstopu v šolo pri sedmih letih ne bi cepili. Takratni najbolj priznani dermatološki strokovnjaki so mojim staršem zagotavljali, da je otroka res nujno cepiti. Po cepljenju sem v štirinajstih dneh izgubila vse lase. Še danes sem plešasta, a sem se na to navadila.

Imam dva otroka, ki sta stara dve in štiri leta. Do sedaj sta bila cepljena, ker so me v to prepričali zdravniki. Pri obeh so preventivno opravili alergološke teste. Ker so bili negativni, naj bi me to prepričalo o varnosti cepljenja. Ker je nagnjenost k plešavosti dedna in ker ima tudi mož v družini podoben primer (njegov stric je izgubil lase po prometni nesreči), menim, da je velika možnost, da se ta pri mojih otrocih ponovi. Pred nedavnim mi je celo zdravnik pediater, ki se ukvarja s podobnimi primeri, povedal, da v našem primeru alergološki testi nič ne povejo. Ko sem se o tem poskušala pogovoriti z otrokovo pediatrinjo, mi je rekla, da na cepljenje ne smem gledati osebno, temveč »širše, globalno«. Dodala je, da so genetske raziskave v razvoju in da mi bodo čez kakšnih desetih letih mogoče lahko tudi kaj pomagali. Dvakrat sem ji morala pojasniti, da mene zdravljenje ne zanima in da me skrbi za moja otroka. Pa to ni imelo učinka, saj sta onadva v njenih očeh zdrava, jaz pa bolnik.

I.Ž.: Lansko leto sem potoval v Afriko (Lome, Togo) in če sem v Parizu hotel na letalo, sem moral pokazati mednarodno veljavno potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici. Preventivno sem moral jemati tudi tablete proti malariji. Slednje sem jemal le nekaj dni, saj so mi povzročale slabost. Cepljenju pa se žal nisem mogel izogniti. Moje počutje kakšen mesec po cepljenju je bilo izredno slabo (predvsem presnovne težave – driska, bolečine/slabost v predelu trebuha/želodca). Stanje se je umirilo šele, ko sem se zatekel k Tuina masaži in akupunkturi.

B.J.: Najstarejša hči, rojena leta 1996, je v otroštvu doživela deset do petnajst vročinskih krčev. Nihče nam ni znal povedati, zakaj. Zdravnikova trditev je bila, da je to dedno – vendar nihče v sorodstvu vročinskih krčev ni imel. Bila je dvakrat hospitalizirana zaradi visoke vročine. Sumiva, da so bili krči morda posledica cepljenja.

S sinom, rojenim leta 1997, še vedno rešujemo problem stalnega gnojnega izcejanja iz nosu. Uradna medicina ni dala še nobene ustrezne rešitve, niti uporabne diagnoze. Ta mesec imamo ponoven pregled pri otologu. Pri pregledu pred nekaj leti so predlagali kirurško odstranitev žrelnice. Na najino željo smo pred posegom iskali še druge možnosti. S pomočjo bioresonance je bilo pred nekaj meseci ugotovljeno, da je kronično obremenjen z bakterijami (v črevesju), ki so posledica prvega cepljenja – nekaj dni po rojstvu. Od takrat naprej se izcejanje iz nosu ni nikoli ustavilo.

Sam sem se pred nekaj leti, na pobudo in s financiranjem delodajalca, odločil za »preventivno« cepljenje proti gripi. Več kot mesec dni sem bil na pol bolan. Od takrat dalje, ko sem še verjel uradni medicini, se izogibam vsem cepljenjem, zdravilom, prav tako tudi pri otrocih.

Ženin nečak, rojen leta 1995, je pol leta nazaj doživel mišični krč, kar je zgledalo kot dušenje in trenutna nezavest (ne poznam natančne diagnoze). Po besedah njegove matere je tudi uradna medicina dopustila možnost, da je bil krč posledica cepljenja. Cepljen je bil dva dni pred tem.

N.K.: Sem še ena izmed prestrašenih staršev, ki ne vedo kaj narediti. Imam sina, ki bo kmalu star šestnajst mesecev, cepili pa naj bi ga proti OMR. Že pri treh mesecih starosti so mu odkrili alergijo na jajca in mleko, tako da sem šla na dieto tudi jaz, saj sem ga takrat še dojila. Reakcije so se mu kazale na koži in postavili so diagnozo atopičnega dermatitisa. Pred kratkim sva imela ponovno testiranje in alergija na jajca in mleko je še vedno zelo močna, na mojo pobudo pa so ga testirali tudi na pišančje meso in test je bil pozitiven. Torej še pišanec, poleg jajc. Cepljenje naj bi potekalo pod nadzorstvom, vendar imam jaz proti njemu res močne pomisleke, zlasti ko mi je sodelavka povedala, da so njenemu sinu 14 dni kasneje odpovedale ledvice.

Moj otrok je zdrav, nadvse živahen deček in želela bi si, da tak tudi ostane. Do sedaj je bil cepljen trikrat, ko je dopolnil tri, devet in dvanajst mesecev, in sicer proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju itd.. Nikoli si nisem prav posebno postavljala vprašanj okoli cepljenj. Otrok je pač nova izkušnja in sproti odkrivaš stvari. Na cepljenje proti OMR pa sem postala pozorna, ko sem slišala za kolegičino izkušnjo, ter ob napotku, da bo moral biti na opazovanju. To pa ni več hec.

Na žalost je sinova pediatrinja ena sama ledena gora. Stoprocentna zastopnica doktrine, ona bi ga cepila kar v zdravstvenem domu, češ, saj ob testiranjih ni doživel šoka. Mene pa je skoraj zadela kap, saj so mi vsi drugi govorili o cepljenju pod nadzorstvom.

Sedaj, ko se je pokazalo, da so alergične reakcije še vedno tako prisotne, in ob tem, kar sem prebrala, sem se odločila, da ga absolutno ne dam cepit. In se bom borila. Zato mi bo vsak konkreten nasvet resnično dobrodošel, ker se bojim, da Vidova zdravnica ne bo imela razumevanja za mojo odločitev. Ne vem, ali naj grem k njej in dregnem v to vprašanje, ali naj raje pustim, da me najde ona, ko bo ugotovila, da se nismo cepili?

Zelo vesela bi bila, če bi mi dali kakšen nasvet, pa tudi napotke, kako predstaviti svoje pomisleke, da bi cepljenje vsaj odložili, saj ima otrok kar 80% možnosti, da njegova alergija mine do tretjega leta starosti, kot je pri alergijah takšne vrste običajno Datum za cepljenje sva že imela, vendar sem ga začasno odložila. Kaj storiti?

L.R.: Včeraj naj bi bil moj 14-mesečnik cepljen z OMR cepivom. Zdravnici sem rekla, da me je strah tega cepljenja zaradi hude reakcije (encefalitični jok), ki jo je imel moj otrok pri prejšnjem cepljenju. Vprašala sem jo, če bi lahko dala pred cepljenjem vsaj pregledati kri otroka, da ni kaj bolan, pa je rekla, da se iz krvi nič ne vidi in da jaz najbolje vem, če je otrok zdrav!? Potem se je začelo s strani nje in medicinske sestre dobesedno bombandiranje o koristnosti cepljenja…

Vseeno sem se odločila, da otroka zaenkrat ne bom cepila. Dali so mi še dva meseca časa, če si slučajno premislim, drugače me bodo prijavili. Menda sem edina v naši občini, ki otroka ne želi cepiti. Kot mi je rekla zdravnica, moram potem, če se ne odločim za cepljenje, podpisati neko izjavo. Jaz jo z veseljem podpišem, meni pa noben zdravnik ne bo podpisal, da mojemu otroku po cepljenju ne bo nič hujšega!

K.: Kot mama se zavedam, da s tem, ko moj otrok ni bil preventivno cepljen proti nalezljivim boleznim, tvegam, da zboli za katero od njih. Hkrati pa se močno zavedam, da bi v primeru preventivnega cepljenja lahko prišlo do hudih stranskih učinkov oz. posledic. Torej tvegam v obeh primerih. Dejstvo, da bo otrok večkrat in bolj hudo bolan, če hodi v vrtec, kot tisti, ki je doma, vas najverjetneje ne bo odvrnilo od vrtca, kajne. In če banaliziram – otroka tudi ne boste cele dneve držali doma v naročju, da se mu ne bi kaj zgodilo. Strinjam se z načelom, da je boljša preventiva od kurative, vendar ne za vsako ceno. Precej bolj koristno in preventivno se lahko obnašamo pri prehranjevanju, načinu življenja in izbiri življenjskega prostora.

S prijateljico imava enako stara otroka, ki odraščata v enakih razmerah, le da je ena od njiju cepljena, druga pa ne. Morda je vse skupaj naključje, a čas bo pokazal tudi to. Cepljena deklica stalno oboleva za prehladi, ves čas ima svečko pod noskom in že ob najmanjši izpostavljenosti zboli.

Ne zagovarjam teze, da bi se moralo cepljenje opustiti, zagotovo pa vem, da je nujno prepustiti to odločitev staršem. Vprašanje je tudi, ali so straši dovolj informirani, da vedo, kaj je za otroka dobro in kaj ne. Tukaj pa smo pri ironičnem dejstvu, da za vsak poklic obstaja šolanje, le za najpomembnejši poklic na svetu ne – kako biti dober starš.

M.: Moja prva misel je bila – ni potrebno obtoževati. Vendar imate prav – bolj ko razmišljam, bolj mi je jasno, da sem popolnoma sama kriva, da sta moja otroka cepljena, da sta morala nič kolikokrat jemati antibiotike, da smo ju dali celo na operacijo žrelnice, ko je bila vsa zadeva že preveč pogosta… Vendar o tem ne razmišljamo. Verjamemo zdravnikom – zakaj pa jim ne bi? Dokler sami ne doživimo reakcije po cepljenju pri svojem otroku, preprosto verjamemo, da so redki stranski učinki pač … nekaj, kar se nam ne more zgoditi. Potem pa… no, potem postanemo malce bolj izkušeni in začnemo razmišljati s svojo glavo, uporabimo internet (ker deklaracije o cepivu ravno tisti dan, ko jo zahtevate, nimajo tam), preberemo deklaracijo o cepivu in onemimo. Stranskih učinkov je malo morje, tisti ‘”zelo redki'” pa so se zgodili, o ti šment, ravno našemu malčku. Neutolažljiv jok, kričanje, krči, zavračanje dotika, zid med starši in otrokom – ja, kot bi imeli dve leti povsem zdravega, bistrega, nagajivega otročka, naslednji dan pa prizadetega. Hvala bogu se je to čez nekaj dni umirilo, vendar otrok nosi posledice še danes, v to sem prepričana.

Pred vstopom v šolo nas čaka še kopica obveznih cepljenj. Če ste že zajadrali na ta forum, bodite toliko radovedni, da preverite vsaj možne stranske učinke cepiva, ki ga bodo vbrizgali vašemu otroku. In ja, redki stranski učinki se lahko zgodijo tudi vam.

A.: Dokler ne izkusiš vsega tega na lastni koži, tudi pomisliš ne, da bi lahko zdravnik škodil tvojemu otroku. Običajno si še mlad, zaupljiv, neizkušen, ne iščeš informacij… Ko pa otroka skoraj izgubiš in se potem že osem let ukvarjaš z krepitvijo imunskega sistema (pa si lahko uspešen le delno, otrok pa ima kup diet in odrekanj), ko celo z lastnimi starši rekonstruiraš razlog cerebralne paralize pri svoji tridesetletni sestri… potem ne dvomiš več. CEPLJENJE JE NEVARNO!

Če necepljen otrok zboli za nalezljivo boleznijo, jo zlahka premaga. Tudi to sem izkusila sama pri svoji šestmesečni dojenčici, ko je prebolela oslovski kašelj, ki se ga je – ironično – nalezla od cepljenih otrok! Ko so ji na infekcijski kliniki postavili diagnozo, so nas strašili s hudimi posledicami in grožnjo, da je pri tako majhnih dojenčkih smrtnost 70 % in da mora biti dojenčica nemudoma hospitalizirana. Hospitalizacijo smo zavrnili in se po nasvetu starejšega in modrega pediatra odpeljali na Lošinj, kjer je otrok uspešno okreval.

Starši morajo zaupati vase, prisluhniti svoji intuciji in otrokovemu telesu. Medicina je čudovita stvar, zares velikokrat dela čudeže. Po drugi strani pa je v zdravstvu tudi veliko skorumpiranosti in očitno zavedenih zdravnikov, zdravnikov, ki se počutijo kot bogovi v belem in ki že vnaprej bolnika obravnavajo kot nevedneža, ki je eno “kasto“ nižje. Takšna ravnanja mečejo slabo luč na celotno zdravstvo.

A.M.: Danes je na voljo toliko informacij, da je zelo neodgovorno od staršev, da dajo svoje otroke cepiti, ne da bi jih pediater obravnaval individualno. Otrok bi moral biti pred cepljenjem temeljito pregledan, ali je mogoče njegovo telo alergično na katero od sestavin in dovolj odporno, da bo brez posledic preneslo ta šok.

Moja hčerki je cepljenje pri letu in pol povzročilo zrušenje imunskega sistema in pošteno sem se morala potruditi, da se je telo ponovno okrepilo (s homeopatskimi zdravili in domačimi zdravili). Zdravnik je samo svetoval, naj čakamo in v otroka vlivamo sirup proti vročini. Zapletov pa še v kartoteko ni zapisal. Tako imamo sedaj, ko je hčerka stara 13 let spet težave, kajti odklonili smo cepljenje. Na sistematskem pregledu je zdravnica hotela hčerko cepiti, brez moje vednosti. Še sreča, da je bila hčerka podučena o tem in sama cepljenja ni dovolila. Zdravnica je takoj po telefonu poklicala mene in mi začela groziti z inšpekcijo, ne da bi me vprašala zakaj ni dobro za hčerko, da jo cepijo.

Sprašujem: Kateri zdravnik s svojim podpisom garantira, da otrok ne bo imel nobenih posedic? Ko sem vprašala zdravnico, ali garantira, da posledic ne bo, seveda tega ni mogla. Naveličala sem se pojasnevati, kajti naletela sem že na toliko arogance in vzvišenosti zdravnikov, da nimam več zaupanja vanje. Poznajo možne zaplete in škodljive sestavine cepiv, pa tega ne povedo staršem. To je zelo neodgovorno. Zato smo starši tisti, ki moramo biti osveščeni in moramo varovati otroka in njegovo zdravje.

Ponovni poziv na cepljenje smo dobili, ko je hčerka začela hoditi v prvi razred. Zdravnici sem obrazložila, kakšne težave smo imeli pri cepljenju proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, in da hčerka zato ne bo cepljena. Zdravnica je priznala, da je to cepivo res lahko škodljivo in da bo naročila iz Ljubljane manj agresivno cepivo, da pa je cepljenje proti Hepatitisu B povsem druga pesem in je popolnoma neškodljivo. Zdravnici sem verjela, kajti odzvala se je popolnoma drugače kot običajno in prisluhnila problemu ter kazala naklonjenost in razumevanje. O tem cepivu takrat nisem vedela nič in hčerko so cepili. Naredila sem napako, kar sem se spoznala šele kasneje, ko so zopet nastopile težave. Namreč, danes vem, da to cepivo Engerix – B (o katerem lahko nadrobno preberete na spletni strani društva SVOOD) ni tako nedolžno in da je cepljenje proti hepatitisu B popolnoma brez koristi, saj je to bolezen odraslih, ne pa otrok. Zaščita pred boleznijo naj bi trajala samo 3 do 7 let, kar dokazuje, da je tu nekaj hudo narobe. Tistega manj agresivnega cepiva pa niso priskrbeli in so jo hoteli pri drugem pozivu cepiti z celotno dozo. Tega nisem dovolila.

Hčerka je po cepljenju proti hepatitisu namreč hudo zbolela na pljučih. Pristali smo na pumpicah in v strahu, da se bo vse skupaj sprevrglo v astmo. Takoj mi je bilo jasno, da je to posledica cepljenja, kar lahko preberete v stranskih učinkih tega cepiva, ki je zelo sporno. Problemi z nenehnim kašljem, zamašenim nosom in vnetjem ušes so se nadaljevali. To sedaj zaviramo z zdravim načinom življenja, tako da krepimo imunski sistem in upamo, da bo s puberteto minilo. Seveda pa smo sprejeli tudi odločitev, da ne dovolimo nobenega cepljenja več.

P.K.: Šestletni sin je po cepljenju proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP) utrpel nevrološke okvare. Rojen popolnoma normalen je izrazito hitro napredoval v vseh vidikih. Razvojne mejnike je v prvih treh mesecih življenja dosegal izrazito zgodaj in je vrstnike prehitel za mesec ali dva. Prvi odmerek navedenega cepiva je prejel pri starosti treh mesecev marca 1995. Imel je takojšnjo hudo reakcijo v obliki dolgotrajnega vreščečega joka, ki je trajal dobre tri ure in mu je sledila pretirana zaspanost, imel pa je tudi lokalno reakcijo v obliki hude zatrdline in povišano telesno temperaturo. Po tem odmerku je enkrat nenadoma navidezno brez razloga izgubil zavest (izguba zavesti je trajala več kot pol ure). Kljub hudi reakciji je zdravnica nadaljevala z naslednjimi odmerki, saj je starše prepričala, da reakcija ne pomeni nič posebnega. K. je tako prejel še tri odmerke enakega cepiva (pri 4., 6. in 18. mesecih), reakcije pa so starši po navodilih zdravnice blažili s krepkimi odmerki Panadona. Že po prvem odmerku sta starša opazila na sinu vedenjske spremembe, ki so se odražale v hudem patološkem strahu pred vsem neznanim (zvokom, osebam, predmetom), kar je pri tej starosti popolnoma nenormalno. Stanje se mu je slabšalo, pridružilo pa se je še zaostajanje v motoričnem razvoju, ki je bilo toliko bolj dramatično zaradi prejšnjega izrazito hitrega razvoja. K. je pozno dosegal tipične razvojne mejnike – pozno je samostojno sedel, se dvigoval na noge, shodil, bil pa je tudi izrazito nespreten in nebogljen. Vsak naslednji odmerek cepiva je povzročil hujšo lokalno reakcijo, tako da je pri 4. odmerku cepivo povzročilo zatrdlino v velikosti manjše pesti odraslega in je K. hudo otežilo gibanje. Zatrdlina je vztrajala nekaj tednov. Bolj zaskrbljujoč od omenjenih reakcij pa je bil K. psihični razvoj. Patološki strah pred neznanim, predvsem pred vsakim socialnim stikom, je preraščal v hudo socialno odtujenost. K. je bil nesposoben navezovati normalne človeške stike, razen z osebami, ki jih je bil navajen (mati in obe stari materi). Odklanjal je celo očeta. Prve besede je spregovoril pri 21. mesecih, vendar je komuniciral le z omenjenimi osebami. Izrazito burno je reagiral na vsako dotikanje, kar se je kazalo v intenzivnih histeričnih izbruhih. Najhujše odklanjanje socialnih stikov je K. kazal nasproti vrstnikom. Po drugi strani je K. kazal izrazito intelektualno inteligenco, zato sta starša kasneje ocenila, da ima nekatere tipične avtistične znake. Zaradi prizadetosti ga starša nista mučila z dodatnimi zdravniškimi pregledi in strokovnimi ocenami, ki so bili za K. prave more, upala pa sta tudi, da bo to prerasel. Ker je bil nesposoben za vključevanje v organizirano varstvo, je ostal v domačem varstvu skoraj do petega leta. V tem času sta starša po temeljitem pregledu znanstvene medicinske literature ugotovila, da je imel sin tipično reakcijo na DTP cepivo in da je verjetno utrpel poškodbe postvakcinalnega encefalitisa (vnetje možganov). Ker je kazalo, da je njegovo avtistično stanje posledica okvarjenega imunskega sistema po encefalitisu, sta se odločila za intenzivno zdravljenje sinovega imunskega sistema. Na srečo z odličnimi uspehi, saj je K. v zadnjih dveh letih izrazito napredoval, se vključil v predšolsko šolanje in bo lahko normalno obiskoval osnovno šolo. K. še vedno ni popolnoma normalen otrok, starša pa upata, da se bo stanje še naprej izboljševalo. Na tem mestu bi omenili, da zdravnica, ki je K. cepila, navedenih stranskih učinkov nikoli ni prijavila na Register stranskih pojavov po cepljenju, k čemur jo zavezujejo predpisi. Še več, starša sta po petih letih slučajno ugotovila (pri pregledu sinove zdravstvene kartoteke), da zdravnica o vseh teh pojavih ni napisala v kartoteko niti besede.

J.U.: Hčerka je bila cepljena po programu in je pri sedmih mesecih avgusta 1994 prejela drugi odmerek DTP cepiva in cepiva proti otroški paralizi. Še isti večer je dobila visoko vročino 40°C. Po obisku ambulante so ji naslednji dan predpisali antibiotik, na katerega je dobila hudo alergijo, vročina pa ni popustila. Ko je zdravnica zamenjala antibiotik, je po petih dnevih vročina padla. Po tem dogodku je K. vsak mesec prebolela vnetje srednjega ušesa, zato je prejemala do svojega tretjega leta antibiotike praktično brez prestanka. Tretji odmerek DTP cepiva in cepiva proti otroški paralizi je prejela januarja 1995 in ponovno dobila visoko vročino, ki kljub antibiotikom ni padla, zato je bila teden dni hospitalizirana na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Hospitalizacija se je nadaljevala s pogostimi obolenji (škrlatinke) in virusnimi infekcijami (zgornja dihala), ter drugimi infekcijami, od katerih so bila najbolj pogosta vnetja srednjega ušesa, ki jih je ustavila šele operacija žrelnice pri starosti treh let. K. je bila nagnjena tudi k alergičnim reakcijam, ki so jih spremljale hude vedenjske motnje (neobvladljivi izbruhi besa). Starša sta ugotovila, da K. nekatera hrana izrazito škoduje in poslabša vedenjske motnje ter njeno splošno zdravstveno stanje. Pri potovanju od ambulante do ambulante, od preiskave do preiskave, so končno ugotovili, da ima K. zdravstvene težave zaradi razmnožitve glivice Candida albicans v prebavilih, kar je bila posledica stalnega jemanja predpisanih antibiotikov. Po dveletnem zdravljenju z antimikotikom in hudi dieti se je K. stanje končno izboljšalo. Še vedno ima alergijske reakcije na hrano in različne snovi, ki jih zaužije, zato bo verjetno do konca življenja morala živeti ob strogi dieti brez večjih količin ogljikovih hidratov, ki jih lahko uživa le v zelo omejenih količinah.

P. M.: Sem mati treh otrok. Razen proti tuberkulozi, je en otrok cepljen še proti tetanusu (ob vreznini, ki je potrebovala zdravniško oskrbo, se oče ni upal zoperstaviti zdravniškemu ukrepanju), sicer otroci niso dodatno cepljeni. Eden od otrok je pred kratkim prebolel oslovski kašelj (potrjeno s protitelesi) in je bil hospitaliziran en teden, drugi ga je verjetno tudi prebolel (ni bilo potrjeno), tretji pa je kljub veliki verjetnosti okužbe ostal brez simptomov.

Sama sem zdravnica in sem pred in po rojstvu otrok prebrala kar nekaj literature na temo cepljenja. Po vsem prebranem in slišanem sem vedno bolj prepričana o večji škodljivosti kot koristnosti cepljenja. Zakaj npr. je potrebno cepiti proti boleznim kot so mumps, ošpice, rdečke, ki so le zelo redko nevarne za otrokovo zdravje in razvoj, ob vprašljivi učinkovitosti in trajanju zaščite, kaj šele nevarnosti samega cepiva? Cepiva zelo hitro pridobijo dovoljenje za uporabo, stranske učinke pa se zbira potem, ko so naši otroci že cepljeni. Kakšni pa so dolgotrajni učinki cepiv na imunski sistem? Dokazana je povezava med pojavom sladkorne bolezni v otroštvu in cepljenjem proti hemofilusu. In zakaj je vedno več tudi drugih avtoimunskih bolezni?

Menda smo edina država v EU, ki ima toliko obveznih cepljenj. Zakaj? Kakšne koristi imajo zagovorniki necepljenja (izpostavljanje) v primerjavi z zagovorniki cepljenja (nedvomno tudi velike finančne dobičke)? Kljub temu, da so moji otroci v skupinskem varstvu, sem bila v enem letu zaradi bolezni vseh treh skupaj v službi odsotna le dva tedna. Seveda pa se trudimo za čim bolj zdravo življenje z veliko gibanja na svežem zraku in uživanjem zdrave, predvsem ekološko pridelane hrane.

T. P.: Ko sva pred to odločitvijo zbirala informacije o cepljenju, sva dajala na tehtnico vse argumente »za« in »proti«. Prepričali so naju argumenti proti cepljenju in za tem prepričanjem še danes stojiva. Najino prepričanje pa je, da je večina cepljenj, ki se jih rutinsko izvaja v Sloveniji, nepotrebnih, da cepiva niso dovolj varna in niti dovolj učinkovita, ter da cepljenje ni pravi način za zaščito pred nalezljivimi boleznimi. Otrok ne cepiva zato, ker prevzemava vso skrb in odgovornost za njuno zdravje in ju ne prelagava na državo, za katero sta najina otroka v primeru cepljenja le številka. Cepiva so predvsem en velik »biznis« farmacevtske industrije in ne verjameva, da so do danes že izumili dovolj varna cepiva, ki bi jih lahko brez strahu in slabe vesti dovolila vnašati v svoje ali v telo najinih otrok.

Poznava nekaj že odraslih ljudi, ki so utrpeli posledice cepljenja, slišala pa sva še za veliko več takih primerov tudi v Sloveniji, vendar žrtev osebno ne poznava. Sva pa o smrtnih žrtvah in drugih hudih posledicah cepljenja veliko prebrala. Do teh podatkov, predvsem pa do dokazov je sicer težko priti, ker jih medicina skrbno skriva in prikriva. Marsikatere zdravstvene težave ali trajne poškodbe so lahko posledica cepljenja, pa jih medicina namenoma noče povezovati s tem posegom, temveč jim skuša pripisati druge vzroke ali pa trdi, da vzroki niso znani. Eden takih primerov je morda »smrt v zibki«, pa avtizem, razne kronične bolezni otrok, ki jih v preteklosti nismo poznali…

Oba najina otroka sta nadpovprečno zdrava, če ju primerjava z njunimi vrstniki. Če bi pogledali v njun zdravstveni karton, bi videli, da zdravnika zelo poredko obiskujeta. Običajna prehladna in virozna obolenja ponavadi hitro in brez težav prebolita, nimata nobenih alergij, kakršnih koli kroničnih težav ali motenj, se normalno razvijata in kažeta visoko stopnjo inteligentnosti. Oba sta prebolela oslovski kašelj, ki sta se ga nalezla od cepljene sestrične. Pri mlajšemu je bilo sicer prebolevanje bolezni napornejše, ker je bil star komaj štirinajst mesecev, vendar sta bolezen oba prebolela po naravni poti in nimata nobenih posledic, poleg tega sta sedaj dosmrtno imuna na to bolezen, kar za cepljene otroke ne velja. Tudi po operaciji, ki sta ju imela (prvi zaradi vnetja slepiča, drugi zaradi nespuščenega moda) sta izredno hitro okrevala. Skoraj vsi necepljeni otroci, ki jih poznava, so zdravi, in teh ni malo.

B. K.: Ne želim, da je moja povsem zdrava hčerka cepljena proti nalezljivim boleznim. Svojo odločitev utemeljujem z naslednjimi argumenti:

Zdravniki mi ne zagotavljajo, da kljub cepljenju do bolezni pri otroku ne bo prišlo. Številne tuje raziskave in članki medicinskih strokovnjakov tudi dokazujejo, da je prebolevanje otroških nalezljivih bolezni večinoma nenevarno in manj škodljivo od samih cepiv.
Starši nismo dovolj celovito informirani o sestavinah cepiv in njihovih možnih škodljivih učinkih, čeprav znotraj same medicinske stroke obstoja razdvojenost glede koristnosti cepljenja. O tem seveda naši zdravniki ne morejo glasno spregovoriti, saj jih država sili v izvajanje obveznega cepljenja ne glede na njihovo morebitno drugačno osebno mnenje. Znano je tudi, da mnogi zdravniki svojih otrok ne cepijo.
Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki še ne dopušča svobodne izbire staršev glede cepljenja, čeprav statistike dokazujejo, da je do upadanja nalezljivih bolezni v zahodnem svetu prišlo že pred uvedbo obveznega cepljenja.
Zdravniki ne prevzamejo odgovornosti za možne škodljive posledice cepiv, natančna diagnostika, ki bi dolgoročno ugotavljala vse motnje in zaplete povezane s cepljenjem prav tako ne obstaja.
Sprejeta novela Zakona o nalezljivih boleznih ponuja samo možnost izterjave odškodnine, če bi po cepljenju prišlo do dokazanih poškodb. Prisiljeni smo torej tvegati zdravje naših otrok, pravico do ugovora pa imamo šele, če pride do trajnih poškodb.
Zdrava pamet nasprotuje vbrizgavanju tujih, potencialno škodljivih snovi v povsem zdrav otroški organizem, ki ima močan lastni, naravni imunski sistem.
Logika strahu pred možnimi boleznimi v prihodnosti krade otrokom zdravje v sedanjosti, pri čemer lahko tudi laična pamet ugane, da ima od tega velike dobičke farmacevtska industrija.
Cilj medicine naj bi bilo zdravje ljudi; ko bodo zdravniki deležni temeljito spremenjenega študija, ki jih bo spodbudil k osveščanju ljudi za zdrav način življenja, k holistični obravnavi ljudi in sodelovanju z vejami alternativne medicine, bo naša skupna pozornost končno usmerjena v zdravje in ne na bolezen. Vibracija strahu priklicuje bolezen, v vibraciji ljubezni pa bolezni ni.

T. O.: Še pred rojstvom najine prve hčere me je v zvezi s cepljenjem zanimala tudi druga plat medalje. Iz raznih virov sem izvedela, da je cepljenje proces, ki moti naraven razvoj imunskega sistema in da se pri rutinskem cepljenju organizem prevečkrat odzove zelo drugače, kot je zaželjeno. Logična se mi je zdela teorija, da je zdravje otroka bolj smiselno krepiti z zdravo prehrano, gibanjem na svežem zraku, dovolj pozornosti otroku…, kot pa z bojem proti mikrobom, ki so itak povsod okrog nas. Imava tri otroke stare devet let, šest let in leto in pol, ki so v primerjavi z vrstniki zelo zdravi. Najstarejša hči je od vstopa v vrtec pred petimi leti manjkala v vrtcu zaradi bolezni samo en teden, do tretjega razreda šole pa še sploh ne. Najmlajša hči še ni bila nikoli bolna, za srednjo pa se tudi ne spomnim, kdaj je bila zadnjič. Zdravljenje z antibiotikom smo potrebovali samo enkrat pri najstarejši punčki. Nikoli me ni strah, da se bodo »nalezle« kake bolezni, pozimi ostanejo kape in šali pogosto pozabljeni v omarah, da o copatah in nogavicah niti ne govorim. Zelo sem hvaležna , da je tako, vendar vem, da nismo po naključju tako srečni. Dosti zaslug pripisujem polnovredni vegetarijanski prehrani, pa tudi cepljenja prav nič ne pogrešamo.

Žal poznam primer, ko je zdrav sin moje sošolke po cepljenju proti TBC postal trajno prizadet. Potrdila, da je krivo cepljenje, ji ni hotel dati noben zdravnik, ker bojda ni bilo nobenega dokaza (!?), da je temu tako.

K. K.: S partnerjem nisva dala cepiti otroka, ker ne bi tvegala zdravja ali celo življenja svojega otroka. Menim, da so cepiva nevarna in neučinkovita. Po cepljenju organizem ni nikoli več tak kot prej. Tudi več let po cepljenju se lahko pojavijo bolezni, ki so posledica cepljenja (astma, epilepsija, avtoimunske bolezni, levkemija, rak…).

Poznam primer gospe, ki se je zaradi težav po cepljenju proti črnim kozam morala invalidsko upokojiti (preteklo je veliko let, da je dokazala, da je krivo cepivo). Poznam primer, ko je osemnajst mesečni deček umrl zaradi levkemije, dva meseca po cepljenju (pred cepljenjem je bil zdrav). Zdravstvo ne prizna, da je bilo krivo cepivo.

Mislim, da je cepljenje »biznis« pod krinko humanosti. Roke si maneta že tako močna farmacevtska industrija in zdravstvo. Prvi prodajo cepivo, drugi cepijo. In hkrati si s tem oboji zagotovijo, da bo njihov posel še naprej cvetel. Kajti cepljeni so na splošno manj odporni in imajo zato več zdravstvenih težav. Moj otrok je star tri leta in pol. V tem času je imel štirikrat vročino, ki je trajala dan do dva in ni presegla 38 oC. V zdravstvenem domu sva bila le na sistematskih pregledih. Z antibiotikom se še ni srečal. Pred tremi meseci je začel obiskovati vrtec. Znano je, da otroku takrat, zaradi stresa, pade odpornost. Od takrat občasno zakašlja, ni pa imel ne vročine, niti ni staknil rota-virusa, ki je bil februarja potrjen pri treh otrocih v njegovi skupini. Poznam še dva otroka, ki nista cepljena in sta bolj zdrava od večine vrstnikov. Zato si upam trditi, da so necepljeni otroci bolj odporni od cepljenih.

J. M.: Moja dva otroka sta bila sicer cepljena, ker pred petnajstimi leti in več nisem imela še nobenih informacij o škodljivostih cepljenja. Po vseh pridobljenih informacijah (članki v revijah, na internetu) sem danes 100 % proti obveznemu cepljenju otrok. Prepričana sem, da ravno cepljeni otroci ogrožajo necepljene in ne obratno, kot govorijo zdravniki, ki zagovarjajo cepljenje. Glede na to, iz česa vse so sestavljena cepiva, me čudi, da uradna medicina podpira vnos teh snovi v otroški organizem.

Bratova hčerka je po cepljenju zbolela za sladkorno boleznijo. Povedali so mu, da je bilo po tistem cepljenju kar nekaj primerov otrok, ki so zboleli za sladkorno!

L. B.: Hčerke nismo dali cepiti in uživa brezhibno zdravje: do sedaj je imela samo trikrat povišano temperaturo, ko je dobivala zobke – drugače nobene infekcije, vnetja, virusa, gripe, kašljanja…, nobenih zdravil. Ker tudi drugače poskušamo živeti čimbolj v skladu z naravo (ekološka, presna, veganska prehrana), se nama je z možem tak drastičen poseg v otrokovo telo in imunski sistem, kot je cepljenje, zdel povsem nesprejemljiv. Sami imunski sistem ne obremenjujemo z nepravilno prehrano, ki tvori presežke sluzi v telesu, in poizkušamo telo obdržati čimbolj bazično, da se lahko ubrani bolezni.

Seveda sva si prebrala tudi kar nekaj literature na to temo in če je polovico res, kar piše slabega o cepljenju, je vse skupaj več kot grozljivo! Meni se zdijo pogumni zdravniki in starši, ki veselo cepijo svojega otroka.

Nekaj časa sva živela tudi v Švici, kjer cepljenje ni obvezno. Ob priložnosti sva se seznanila s knjižico zveze potrošnikov, kjer so bile opisane dobre in slabe strani cepljenja. Če ti v taki državi, ki na veliko proizvaja zdravila in kjer je vse zelo natančno urejeno in preverjeno, cepljenje odsvetujejo (zveza za varnost potrošnikov), potem je gotovo nekaj na tem – na osnovi tega sva se še lažje odločila, da otroka ne bova cepila.

Posredno je tudi najina pediatrinja namignila (čeprav je najprej izvajala pritisk), naj damo otroka cepiti šele nekje po tretjem letu, ko je imunski sistem dovolj močan, in naj raje počakamo na nova cepiva, ker da so stara v Evropi prepovedana že od leta 1970! Sama sem mnenja, da zavrniti cepljenje otroka ni dovolj, vedeti moraš, kako otrokov imunski sistem dodatno krepiš in ga ne obremenjuješ.

Sumim na povezavo cepiv in razvoj avtizma pri nekem fantku, ki je bil nedonošen in pri katerem so se po vsakem cepljenju problemi samo stopnjevali. Tudi če primerjam otroke prijateljev in našo punčko, ki sicer ni v vrtcu in ima po mojem mnenju za otroka optimalno prehrano, je njeno zdravje neprimerno boljše, pa tudi sicer je zelo živahna in zelo umsko razvita (že pri enem letu je govorila).

Ne vem, če lahko vse to pripisujemo odločitvi, da je nismo dali cepiti, ampak sama sem zelo vesela, da je tako, kot je, in da v njeno telesce in um nismo nič posegali.

I. D.: Svojih otrok nisem dala cepiti zaradi argumentov, ki sem jih prebrala oz. slišala v zvezi s škodljivostjo in nepotrebnostjo cepljenja. Menim, da gre pri cepivih v prvi vrsti za neetične interese farmacevtskih in verjetno še kakšnih drugih družb. Cepljenje je nasilno, nenaravno poseganje v telo, ki lahko v mnogih primerih dolgoročno prinese več slabega kot dobrega.

Poznam žensko, ki so ji v otroštvu izpadli vsi lasje, obrvi in trepalnice zaradi cepljenja in jih tudi kot odrasla oseba nima. Vem za primer otroka, ki je hudo zbolel zaradi cepljenja in ima sedaj kot odrasel tako hude fizične in psihične težave, da je v zavodu za duševno prizadete osebe. Slišala sem za vsaj še dva primera, vendar se ne spomnim natančnejših podatkov.

Menim, da mnogi zdravniki cepijo otroke oz. odrasle v dobri veri, ker so se tako naučili v času šolanja. Menim tudi, da so v določenih primerih nekatera cepiva učinkovita. Vsekakor pa sem prepričana, da so se v področje cepljenja vtihotapili tudi neetični interesi – med drugim tudi po zaslužku. Naša otroka sta delno cepljena, mlajša samo proti tetanusu. Sta vrhunsko zdrava.

I. H.: Najino dete je staro štiri mesece in v tem pomladanskem času sva s partnerjem ravno pri izbiranju vrtca za našega malčka za jesensko obdobje. Žal sem danes ob pogovoru s socialno delavko, odgovorno za sprejem otrok, izvedela, da je na zdravniško potrdilo pred vstopom v vrtec potrebno vnesti tudi podatek, ali je otrok cepljen ali ne. Če ni, naj otrok ne bi obiskoval tovrstne ustanove, kar je predstavnica vrtca pojasnila tudi z obiskom zdravstvene inšpekcije pred časom, ki je obiskala vrtec z namenom preverjanja precepljenosti otrok.

Našega malčka do sedaj nisva dala cepiti iz večih razlogov – in močno upava, da nas v to ne bodo prisilili s pogojevanim obiskom vrtca ali šole. Sama preživiva veliko časa v naravi, jeva zdravo in gojiva ekološko pridelano sadje, prepričana sva v moč pozitivnega (in obratno tudi negativnega) mišljenja in če ni nujno potrebno, ne uživava zdravil. Človeško telo je namreč sposobno samoozdravljenja, če mu to le dopustimo. Bolezen ni znak, da moramo čim prej obiskati medicinsko ustanovo in ob nespremenjenem načinu življenja pogoltniti čim večjo količino zdravil, temveč je v prvi vrsti dobrohotno, a resno opozorilo telesa, da nekaj počnemo narobe.

Samozdravilno sposobnost telesa tako z zdravili, kot predvsem s cepivi na umeten način zadušimo. Telo zaradi vbrizganega cepiva ob srečanju s pravo boleznijo te vrste ne more razviti naravne imunosti.

Naš malček je zdrav kot dren. Že med nosečnostjo kot tudi sedaj preko dojenja prejema od mene vse, kar potrebuje za rast in zdrav razvoj. Niti v sanjah si ne morem predstavljati, da bi dovolila v njegovo popolnoma zdravo telesce vbrizgati bolezen – cepivo. Bolezni, proti katerim danes cepijo otroke, so prvič izgubile svoje epidemične razsežnosti že dosti pred uvedbo cepljenja (zaradi izboljšanih življenjskih razmer, bogatejše prehrane itn.) in drugič, te bolezni niso smrtne narave. Stranski učinki cepljenja (ki jih medicinska stroka žal še ne želi priznati na glas, so pa dokazani že v številnih strokovnih raziskavah) pa so preveliki, da bi želela tvegati zdravje in življenje mojega otroka. Sama žal poznam kar dva otroka, ki sta utrpela zelo resne posledice cepljenja. Eden bo ostal trajno prizadet, drugi otroček pa se počasi, skozi več let, vrača na normalni tir. Žalostno je to, da se jima je zdravje drastično poslabšalo in psiho-fizični razvoj zaustavil neposredno po cepljenju, a zdravstvo te povezave ne želi priznati.

Cepljenje se vedno bolj kaže predvsem kot svetovni farmacevtski posel, ki preko množičnega ustrahovanja ljudi izkorišča nevednost laične javnosti. Že samo dejstvo, da dojenčku – ki do enega leta starosti še nima izgrajenega lastnega imunskega sistema – vbrizgajo »bolezen«, kaže na neodgovorno in tudi nelogično dejanje. Naša naloga je, da se ne zanašamo slepo na množične tokove, ampak da prevzemamo vso odgovornost, tako za sebe kot tudi za naše najmlajše.

Morda sem se preveč razpisala, vendar pa bi želela, da bi se o tej temi še več in bolj odkrito govorilo. Srčno bi si želela, da bi starši končno pridobili svobodno izbiro pri odločitvah glede cepljenja otrok. Vsak otrok je individuum in ni prav, da dovolimo obravnavanje vseh enako, kot po tekočem traku.

A.H.: Naš sinko bo star dve leti. Sina smo cepili in čedalje bolj se nama dozdeva, da to morda ni bila najboljša odločitev. Bila sva pač malo izgubljena starša na začetku in nisva vedela kaj pravzaprav storiti. Imela sva občutek, da cepljenje morda ni najboljše, a vseeno nisva imela dovolj moči, vsekakor pa ne informacij, da bi si drznila ravnati drugače. Ko so cepili sina pri enem letu, sem opazila nenavadne znake. Čeprav je že shodil, je po enem tednu začel padati po tleh, nogice so mu klecale, zaletaval se je, bil nasplošno odsoten in nerazpoložen, potem pa je po dveh ali treh tednih nastopila visoka vročina za dva dni, in stanje se je počasi normaliziralo.

Ko se je cepil nazadnje pri letu in pol se je začel praskati na mestih kjer je bil cepljen. To praskanje se je stopnjevalo in se praska vse od takrat na različnih mestih. Pri tem ni videti kakšnih izpuščajev, praske pa se mu zelo dolgo celijo. Občasno se mu na glavi pojavijo drobne ranice, ki jih seveda tudi spraska in potem zgleda tak kot bi padel v trnje. Prepričani smo, da je to posledica cepljenja, saj sva bila ves čas zelo pozorna na reakcije. Zdravnica ga je pogledala od daleč, nam dala neko kremo, claritin in napotnico za alergijske teste, ki pa menda tudi niso dobra rešitev. Edino kar nam vsi priporočajo je bioresonanca. Zdaj veva, da se morava temeljito pozanimati o vsakem posegu v otroka in se na podlagi tega tudi odločati kako ravnati.