Gerhard Buchwald, dr. med.
Najstarejši primer škodljivih posledic cepljenja, ki sem ga zasledil v literaturi, je primer avstrijske cesarice Marije Terezije. V času njene vladavine so kraljevski prestol v Neaplju zasedali Bourboni. Za prestolonaslednika Ferdinanda so iskali primerno ženo, izbor pa je padel na Habsburžane iz Dunaja. Cesarica Marija Terezija je imela 16 otrok, med njimi veliko hčera. Tako so se začela pogajanja. Njena najstarejša hči ni prišla v poštev, saj naj bi prevzela cesarski prestol. Druga ni bila privlačna, tretja in četrta sta bili oddani in tako je izbor padel na peto, Johanno Gabriele, rojeno 1750, ki je bila torej leto dni starejša od Ferdinanda. Ko so se začeli prvi pogovori o tem, je bila stara 13 let. Potem, ko so se začela pogajanja na Dunaju, so se pojavili zdravniki, verjetno s podobnimi svarili in nasveti kot jih poznamo tudi danes.
Takratno metodo cepljenja, tako imenovano inokulacijo (ali tudi variolacijo – iz lat. variola – črne koze; kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži), so opravili na Mariji Tereziji in njenih hčerah. Pri tem postopku so zarezali v gnojni mehurček človeka, ki je zbolel za blažjo obliko črnih koz, in tako pridobljeni gnoj vnesli v na površini zarezano kožo osebe, ki so jo cepili. Ljudi, zbolelih za črnimi kozami ni bilo treba dolgo iskati, saj je bila ta bolezen takrat nekaj povsem običajnega. Zdravniki so trdili, da bo na tak način cepljeni zbolel le za blažjo obliko črnih koz. To je bila zmota. Usoda tako cepljenega človeka je bila popolnoma negotova. Na ta način cepljeni so seveda postali vir okužb in s tem nepreračunljivo tveganje za druge ljudi. Na ta način sta v letu 1795 nastali veliki epidemiji črnih koz v Berlinu in Hamburgu.
Napoved zdravnikov se je v primeru Marije Terezije uresničila: po inokulaciji je le lažje zbolela. Toda njena hčer Gabriele je po cepljenju s črnimi kozami hudo zbolela in umrla. V igri je bila nato naslednja hči, Maria Josepha, rojena 1751. Zdravniki so prišli z enakimi argumenti in so Marijo Terezijo uspeli prepričati, naj dovoli opraviti inokulacijo tudi pri njej. Privedla je do enakega izida kot pri njeni sestri: hudo je zbolela in na dan, ko je bila na Dunaju predvidena poroka s Ferdinandom, je umrla za črnimi kozami, ki so ji jih povzročili s cepljenjem.
Naslednja je prišla na vrsto Marie Caroline, rojena 1752. Bila je samozavestno dekle, ki se ni pustilo cepiti. 7. aprila 1768 se je v avguštinski cerkvi na Dunaju poročila s prestolonaslednikom Ferdinandom Neapeljskim. V naslednjih letih sta imela 18 otrok, od katerih jih je 11 zelo zgodaj umrlo, povečini zaradi trebušnih infekcij. 1789 je prišel na svet zelo krepak, zdrav deček in znova so dvorni zdravniki vsilili cepljenje. Marijo Caroline so preglasovali in cepili najmlajšega otroka ter njegovega devetletnega brata. Oba sta zbolela in umrla. Marie Caroline, ki je v teh postopkih izgubila dve sestri in svoja dva otroka, je zaradi tega hudo očitala zdravnikom. Ti pa so vso odgovornost zavračali in trdili, da smrtni primeri niso imeli ničesar skupnega s cepljenji, trdili so celo, da je habsburžanka Marie Caroline sama umorila svoja sinova, da bi škodovala Bourbonom. Dejavnost zdravnikov – cepiteljev pa ni bila omejena le na Evropo, saj so podobna cepljenja z enako usodnimi posledicami izvajali tudi v Ameriki. Nema priča tega početja je nagrobni spomenik z napisom: In Memory of Peleg, Son of Thomas & Mary Conklin, who died of the Smallpox by Inoculation. Jan 27th, 1788. Age 17 Years.
Teorija cepljenja trdi, da se je mogoče s povzročitvijo “majhne bolezni” zaščititi pred “veliko boleznijo”. Opisana inokulacija je bil prvi spodletel poskus v tej smeri. Povsod, kjer so jo izvajali, je zatajila in povzročila tisoče smrtnih primerov. Neuspeh te teorije je vse do danes mogoče dokazati v vseh doslej znanih postopkih cepljenja.
Dr. med. Gerhard Buchwald, 1920, specialist za pljučne bolezni in interno medicino, terapevt in zdravnik za socialno medicino, od 1982 – 89 vodja klinike v Bad Stebenu, Nemčija. Ko je bil po cepljenju hudo prizadet njegov družinski član, se je začel intenzivno ukvarjati s problematiko cepljenja in postal angažiran kritik. Že 40 let je strokovni svetovalec nemškega Društva poškodovanih po cepljenju. Izdal je čez 200 monografij o cepljenjih in poškodbah po cepljenju. Dr. Buchwald je avtor knjige Impfen, das Geschaft mit der Angst (Cepljenje – posel na podlagi strahu), založba Knaur Verlag, 1994, nova dopolnjena izdaja marec 2000.