Pobuda Društva SVOOD in staršev posameznikov za oceno ustavnosti obveznega cepljenja v Republiki Sloveniji (11. junij 2001)
Ustavno sodišče Republike Slovenije
Beethovnova 10
1000 Ljubljana
Datum: 11.6.2001
Društvo za svobodo odločanja SVOOD in starši posamezniki, vsi državljani Republike Slovenije, vlagamo v skladu z 22. členom zakona o ustavnem sodišču naslednjo:
POBUDO za oceno ustavnosti
prve alineje prvega odstavka 22. člena zakona o nalezljivih boleznih – ZNB ter 4. točke prvega odstavka 57. člena in drugega odstavka 57. člena ZNB
– s predlogom za odložitev izvrševanja po 39. členu zakona o ustavnem sodišču –
Obrazložitev:
A) Pravni interes
Društvo za svobodo odločanja SVOOD, Mala čolnarska 4B, Ljubljana v skladu s svojim statutom združuje ljudi, ki se zavzemajo za ozaveščanje ljudi o pomembnosti svobodnega in odgovornega odločanja o ključnih življenjskih vprašanjih naravnega in celostnega razvoja posameznikov in družbe, vključno z zdravjem nas samih in naših otrok ter uveljavljanje s tem povezanih pravic in dolžnosti odgovornih posameznikov in družbe v vseh vidikih življenja, tudi v pravnem smislu, na odkrit in strpen način. Prvi projekt društva je posvečen popolnoma nedopustni situaciji načrtovanja, preverjanja in izvajanja programa obveznega cepljenja v Sloveniji. Cilji v okviru te situacije so vzpostavitev ravnovesja v dialogu med starši oziroma javnostjo in Ministrstvom za zdravstvo ter Inštitutom za varovanje zdravja RS, neposredna vključitev civilne družbe (t.j. predstavnikov staršev) v sistem načrtovanja, izvajanja in kontroliranja programa obveznega cepljenja v Sloveniji ter vključitev pravice svobodnega odločanja o cepljenju v našo zakonodajo.
Vlagatelji pobude smo tudi starši otrok, za katere 22. člen ZNB (UL RS 69-3133/1995) in pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjenjem nalezljivih bolezni (UL RS 16/1999) predpisuje obvezno cepljenje proti devetim nalezljivim boleznim.
1.) oče E. P. Š., rojene 1995, E. Š., rojene 1997, in D. Š., rojenega 1999.
2.) oče Z.L.L., rojene 1997.
3.) oče M.T., rojene 1998, in Ž.T., rojenega 2001.
4.) oče M.P., rojenega 1995.
5.) mati M.M., rojene 1992, in Ž.M., rojene 1997.
6.) oče H.T., rojene 2000.
7.) in 8.) starša S.J., rojenega 1993, F.J., rojenega 1994, in T.J., rojenega 1998.
9.) mati L.Ž., rojene 1985.
10.) mati K.U., rojene 1994, in M.U., rojenega 2000.
11.) in 12.) starša K.K. , rojenega 1994, ter E.K., rojene 1998.
B) Predlog za zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb
Na podlagi 39. člena zakona o ustavnem sodišču zaradi nevarnosti, da s cepljenjem lahko pride do težko popravljivih in nepopravljivih posledic na zdravju naših otrok ali celo do smrti, predlagamo, da ustavno sodišče do končne odločitve zadrži prisilno izvrševanje obveznega cepljenja otrok iz 22. člena ZNB, ki ga omogočajo določbe v 49. členu ZNB. Ustavnemu sodišču predlagamo, da začasnozaustavi tudi izrekanje in izvršbe denarnih kazni na podlagi kazenskih določb v 54. in 57. členu ZNB.
Nevarnost, da bi našim otrokom s cepljenjem nastala takojšnja ne le “težko popravljiva”, ampak nepopravljiva škoda na zdravju (celo smrt ni izključena), je statistično sicer majhna, vendar po ugotovitvah medicinske znanosti povsem nesporno obstaja. Vsak posamezni otrok pa ni “statistični pojav”, ampak človek. Če ga doletijo zaradi cepljenja težke, lahko celo usodne posledice, mu ne statistika ne medicina ne moreta več pomagati. Že doslej dokazanim tovrstnim tveganjem, da zaradi cepljenja nastopijo čisto določene hujše zdravstvene motnje ali poškodbe, se pridružuje še doslej slabo raziskano, a v medicinskih krogih vedno pogosteje navedeno tveganje, da cepljenja ne le v izjemnih primerih, ampak kar na splošno slabijo imunsko odpornost celotne populacije, nekaterih posameznikov pa še izraziteje.
Tudi če to drugo tveganje oziroma nevarnost povsem zanemarimo in razmišljamo le o prvi vrsti tveganja, ki pa je medicinsko in statistično nesporno dokazano, je povsem jasno, da prav zaradi tako hudih tveganj, čeprav so statistično redka, evropske države (razen Italije in Francije – v bistveno manjšem obsegu kot pri nas!) ne predpisujejo preventivnih cepljenj otrok kot obveznih, ampak jih le priporočajo. Škoda, ki jo v takih primerih cepljenje povzroči, je namreč prehuda posledica, da bi jo država smela komurkoli povzročiti brez njegovega pristanka na tako tveganje.
Tudi statistično (za celotno populacijo) pričakovane koristi od cepljenja namreč niso tako zanesljive in znanstveno preverljive, predvsem ne tako zanesljive v tem smislu, da bi vsaj cepljenim cepljenje res zagotavljalo imunost, da preprosto ni dovolj ne medicinskih ne etičnih ne pravnih argumentov, da bi si države upale ljudi oziroma starše prisiljevati k obveznemu preventivnemu cepljenju otrok. Lažje kot v demokratičnih državah zahodne Evrope je bilo to seveda uvesti v državah, kakršna je bila pred letom 1990 tudi naša – in še sedaj obstoječa zakonska obveznost preventivnih cepljenj otrok je očiten ostanek nekdanjega, z demokratičnimi evropskimi standardi varstva človekovih pravic nezdružljivega političnega in pravnega sistema.
Gornji argumenti so seveda argumenti, s katerimi utemeljujemo zlasti svoj predlog za presojo ustavnosti zakonske obveznosti preventivnih cepljenj otrok (o tem več pod točko C) – toda z istimi argumenti utemeljujemo tudi, v čem je nevarnost škode, zaradi katere predlagamo zadržanje izvrševanja izpodbijanih zakonskih določb.
Podpisniki te pobude o nevarnostih cepljenja nismo poučeni le iz literature, ampak imamo o tem tudi lastne bridke izkušnje. Izjave nekaterih staršev, katerih otroci so utrpeli po cepljenju težke ali nepopravljive posledice, prilagamo v prilogi kot dokazno gradivo (dokaz št. 1). V tem predlogu navajamo le 3 primere škodnih posledic na zdravju otrok podpisnikov te pobude.
– L.Ž., 15-letna hčerka V.T. je bila novembra 2000 prisilno cepljena proti hepatitisu B v okviru rednega sistematskega pregleda. Matere o cepljenju nihče ni predhodno obvestil, povrhu pa je po našem mnenju sporna tudi obveznost tega cepljenja, saj letni program imunoprofilakse iz 25. člena ZNB za L. takega cepljenja ne predvideva. L. je o cepljenju mater obvestila iz zdravstvenega doma po prenosnem telefonu. Ker je bila L. takrat v akutni fazi virusnega obolenja, je cepljenje odklonila in zatrdila, da je taka navodila dobila tudi od matere. Vendar zdravnica tega ni upoštevala in je L. avtoritativno ukazala, naj se postavi v vrsto, da bo cepljena, čemur se L. ni upala oporekati. S tem je zdravnica prekršila profesionalna načela dobre prakse in zakonske določbe o obvezni privolitvi pacienta v vsak zdravstveni postopek, saj je po zakonu o zdravstveni dejavnosti mladoletna oseba, ki je dopolnila 15 let, že opravilno sposobna. L. je tako prejela 1. odmerek cepiva proti hepatitisu B. Po cepljenju je opazila izrazito utrujenost, zaradi katere je preležala ves ostanek dneva. Nekaj dni po cepljenju je L. dobila vročino in splošne znake akutnega obolenja. Po tednu dni počivanja se je vrnila v šolo. 17. dan po cepljenju se je vročina ponovila, na nogah pa so se ji začeli pojavljati veliki izrazito boleči izpuščaji (7 cm premera), ki so ji prekrili noge. Ker je bila hoja zaradi obilice bolečih izpuščajev hudo otežena, sta z materjo obiskale urgentno ambulantno. Obisk urgence je stanje trenutno izboljšalo, ker je dobila injekcijo proti alergiji in antibiotike. Ko se ji je stanje ponovno poslabšalo, je bila sprejeta na Pediatrično kliniko v Ljubljani. Na Pediatrični kliniki so končno postavili diagnozo – nodozni eritem neznane etiologije. L. je ostala hospitalizirana teden dni. Nodozni eritem je preobčutljivostna reakcija na cepivo proti hepatitisu B, navedena v navodilu za uporabo, in se lahko pojavi še tedne po cepljenju.
– K.K., šestletni sin P.K. je po cepljenju proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP) utrpel nevrološke okvare. Rojen popolnoma normalen je izrazito hitro napredoval v vseh vidikih. Razvojne mejnike je v prvih treh mesecih življenja dosegal izrazito zgodaj in je vrstnike prehitel za mesec ali dva. Prvi odmerek navedenega cepiva je prejel pri starosti treh mesecev marca 1995. Imel je takojšnjo hudo reakcijo v obliki dolgotrajnega vreščečega joka, ki je trajal dobre tri ure, sledila pa mu je pretirana zaspanost, imel pa je tudi lokalno reakcijo v obliki hude zatrdline in povišano telesno temperaturo. Po tem odmerku je enkrat nenadoma navidezno brez razloga izgubil zavest (izguba zavesti je trajala več kot pol ure). Kljub hudi reakciji je zdravnica nadaljevala z naslednjimi odmerki, saj je starše prepričala, da reakcija ne pomeni nič posebnega. K. je tako prejel še 3 odmerke enakega cepiva (pri 4., 6. in 18. mesecih), reakcije pa so starši po navodilih zdravnice blažili s krepkimi odmerki Panadona. Že po prvem odmerku sta starša opazila na sinu vedenjske spremembe, ki so se odražale v hudem patološkem strahu pred vsem neznanim (zvokom, osebam, predmetom), kar je pri tej starosti popolnoma nenormalno. Stanje se mu je slabšalo, pridružilo pa se je še zaostajanje v motoričnem razvoju, ki je bilo toliko bolj dramatično zaradi prejšnjega izrazito hitrega razvoja. K. je pozno dosegal tipične razvojne mejnike – pozno je samostojno sedel, se dvigoval na noge, shodil, bil pa je tudi izrazito nespreten in nebogljen. Vsak naslednji odmerek cepiva je povzročil hujšo lokalno reakcijo, tako da je pri 4. odmerku cepivo povzročilo zatrdlino v velikosti manjše pesti odraslega in je K. hudo otežilo gibanje. Zatrdlina je vztrajala nekaj tednov. Bolj zaskrbljujoč od omenjenih reakcij pa je bil K. psihični razvoj. Patološki strah pred neznanim, predvsem pred vsakim socialnim stikom, je preraščal v hudo socialno odtujenost. K. je bil nesposoben navezovati normalne človeške stike, razen z osebami, ki jih je bil navajen (mati in obe stari materi). Odklanjal je celo očeta. Prve besede je spregovoril pri 21. mesecih, vendar je komuniciral le z omenjenimi osebami. Izrazito burno je reagiral na vsako dotikanje, kar se je kazalo v intenzivnih histeričnih izbruhih. Najhujše odklanjanje socialnih stikov je K. kazal nasproti vrstnikom. Po drugi strani je K. kazal izrazito intelektualno inteligenco, zato sta starša kasneje ocenila, da ima nekatere tipične avtistične znake. Zaradi prizadetosti ga starša nista mučila z dodatnimi zdravniškimi pregledi in strokovnimi ocenami, ki so bili za K. prave more, upala pa sta tudi, da bo to prerasel. Ker je bil nesposoben za vključevanje v organizirano varstvo, je ostal v domačem varstvu skoraj do 5 leta. V tem času sta starša po temeljitem pregledu znanstvene medicinske literature ugotovila, da je imel sin tipično reakcijo na DTP cepivo in da je verjetno utrpel poškodbe postvakcinalnega encefalitisa (vnetje možganov). Ker je kazalo, da je njegovo avtistično stanje posledica okvarjenega imunskega sistema po encefalitisu, sta se odločila za intenzivno zdravljenje sinovega imunskega sistema. Na srečo z odličnimi uspehi, saj je K. v zadnjih dveh letih izrazito napredoval, se vključil v predšolsko šolanje in bo lahko normalno obiskoval osnovno šolo. K. še vedno ni popolnoma normalen otrok, starša pa upata, da se bo stanje še naprej izboljševalo. Na tem mestu bi omenili, da zdravnica, ki je K. cepila, navedenih stranskih učinkov nikoli ni prijavila na Register stranskih pojavov po cepljenju, k čemur jo zavezujejo predpisi. Še več, starša sta po 5 letih slučajno ugotovila (pri pregledu sinove zdravstvene kartoteke), da zdravnica o teh pojavih ni napisala v kartoteko niti besede.
– K.U., 7-letna hčerka J.U. je bila cepljena po programu in je pri sedmih mesecih avgusta 1994 prejela 2. odmerek DTP cepiva in cepiva proti otroški paralizi. Še isti večer je dobila visoko vročino 40°C. Po obisku ambulante so ji naslednji dan predpisali antibiotik, na katerega je dobila hudo alergijo, vročina pa ni popustila. Ko je zdravnica zamenjala antibiotik, je po petih dnevih vročina padla. Po tem dogodku je K. vsak mesec prebolela vnetje srednjega ušesa, zato je prejemala do svojega tretjega leta praktično brez prestanka antibiotike. 3. odmerek DTP cepiva in cepiva proti otroški paralizi je prejela januarja 1995 in ponovno dobila visoko vročino, ki kljub antibiotikom ni padla, zato je bila teden dni hospitalizirana na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Hospitalizacija se je nadaljevala v neskončno število infekcij – raznovrstnih virusnih infekcij zgornjih dihal, večkratnih škrlatink in drugih infekcij, od katerih so bila najbolj pogosta vnetja srednjega ušesa, ki jih je ustavila šele operacija pri treh letih, s katero so K. odstranili žrelnico. K. je bila nagnjena tudi k alergičnim reakcijam, ki so jih spremljale hude vedenjske motnje (neobvladljivi izbruhi besa). Starša sta ugotovila, da K. nekatera hrana izrazito škoduje in poslabša vedenjske motnje ter njeno splošno zdravstveno stanje. Pri potovanju od ambulante do ambulante, od preiskave do preiskave so končno ugotovili, da ima K. zdravstvene težave zaradi razmnožitve glivice Candida albicans v prebavilu, kar je bila posledica stalnega jemanja predpisanih antibiotikov. Po dveletnem zdravljenju z antimikotikom in hudi dieti se je Katarini stanje končno izboljšalo. Še vedno ima alergijske reakcije na hrano in različne snovi, ki jih zaužije, zato bo verjetno do konca življenja morala preživeti ob strogi dieti brez večjih količin ogljikovih hidratov, ki jih lahko trenutno zauživa le v zelo omejenih količinah.
Zaradi vseh navedenih argumentov predlagamo zadržanje izvrševanja vseh izpodbijanih zakonskih določb – poleg temeljne vsebinske določbe 22. člena tudi obeh kazenskih določb. Zadržanje izvrševanja prve določbe bi sicer od dne objave odločbe US naprej preprečilo izrekanje novih kazni, domnevamo pa, da ne bi preprečilo prisilne izvršitve že izrečenih kazni. Nekateri od podpisnikov pobude so že v upravnem postopku in so prejeli:
– R.V. dne 10.4.2001- prvostopenjski odločbi zdravstvenega inšpektorata o prisilnem cepljenju njenih otrok, saj po 49. členu ZNB pritožba ne zadrži izvršbe;
– P.Š. dne 9.4.2001, A.L. dne 9.3.2000, zakonca J. dne 16.3.2001- drugostopenjske odločbe o prisilnem cepljenju njihovih otrok, zato so vsi vložili upravno tožbo;
– zakonca J. dne 30.3.2001- sklep o izvršbi št. 50699-3/00-8/22, na katerem je navedena denarna kazen v znesku 30.000 SIT, če obeh sinov ne pripeljeta na cepljenje v 60 dneh.
P.Š. in zakonca J. so vložili tudi zahtevi za začasno odredbo, v kateri predlagajo začasno zadržanje izvrševanja prejetih odločb. Zdravstveni inšpektorat in upravno sodišče zahtevam nista bila pripravljena ugoditi, čeprav bi po ZUS izvršitev lahko odložila. Zdravstveni inšpektorat in upravno sodišče sta za utemeljitev, da pritožba ne zadrži izvrševanja cepljenja, po našem mnenju napačno uporabila 49. člen ZNB. 49. člen ZNB, ki se sklicuje na 47. in 48. člen ZNB, tak ukrep omenja v zvezi z osebami, za katere se ugotovi ali sumi, da so že zbolele za nalezljivo boleznijo (47. člen ZNB), 48. člen ZNB pa se uporablja za povsem druge namene (izvajanje zdravstvenega nadzorstva na državni meji) in našteva: kolero, kugo ali virusne hemoragične mrzlice (Ebola, Lassa, Marburg). Za take ukrepe je seveda povsem logično, da je potrebno ukrepati takoj, saj gre za urgentne situacije. Zato so 47., 48. in 49. členi ZNB povsem legitimni. Vendar v primeru zdravih otrok ne gre za urgentno situacijo, saj ti otroci niso okuženi z nalezljivimi boleznimi, proti katerim cepijo, zato ne predstavljajo nevarnosti za zdravje drugih ljudi. V njihovem primeru gre torej za preventivno cepljenje zdravih otrok in ne za nujne ukrepe. Ker torej ni podana neposredna nevarnost za širjenje nalezljivih bolezni, ki bi zahtevala nujne ukrepe, bi morala pritožba zoper odločbo po 19. členu zakona o zdravstveni inšpekciji – ZZdrI (UL RS 99-4693/1999) zadržati izvršitev odrejenih ukrepov. Tudi ZUP v 7. členu določa, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, kar pa inšpektorat in upravno sodišče nista upoštevala.
Predlagamo, da sodišče posebej odloča o zadržanju izvrševanja kazenskih določb tudi v primeru, da se za zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe 22. člena iz kakršnegakoli razloga ne bi odločilo. Izpodbijane kazenske določbe so namreč tudi same po sebi ustavno sporne, ker pristojnemu organu omogočajo, da starše skušajo prisiliti k cepljenju otrok tudi z neomejenim ponavljanjem enake ali celo vedno višje denarne kazni. Domnevamo, da je tak način denarnega kaznovanja ustavnopravno sporen (zlasti v nasprotju z načelom sorazmernosti) in da je bilo to v tuji judikaturi že ugotovljeno. Trenutno nam ta dokumentacija ni dosegljiva – morda jo bomo lahko dostavili naknadno.
C) Predlog za oceno ustavnosti
1. Uvod s kratkim opisom zdravstvenega postopka
Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) v prvi alineji prvega odstavka 22. člena predpisuje obveznost cepljenja proti naslednjim boleznim: tuberkuloza, davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, ošpice, mumps, rdečke in hepatitis B, v drugi alineji pa določa tudi obveznost cepljenja proti drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi in tako določa program, ki ga opredeljuje 25. člen omenjenega zakona. Šele iz ustreznega podzakonskega akta (Pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjenjem nalezljivih bolezni) je razvidno, za koga so ta cepljenja obvezna.
Obveznost cepljenja kot zdravstvenega postopka je po našem mnenju protipravna, ker pomeni:
2) kršitev osnovnih človekovih pravic , zagotovljenih v ustavi RS;
3) kršitev temeljnega načela medicinske etike, t.j. načela o zavestni privolitvi, zagotovljenega v mednarodni pogodbi (zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine) in dveh nacionalnih zakonih – zakon o zdravstveni dejavnosti – ZZDej (UL RS 9-460/1992)) in zakon o zdravniški službi – ZZdrS (UL RS 98-4618/1999).
Cepljenje je zdravstveni poseg, ki ni namenjen zdravljenju, saj cepimo zdrave otroke. Njegov namen je sproženje nastanka protiteles v krvi cepljenega in tako preprečiti določene nalezljive bolezni. Pri tem običajno vbrizgamo v mišico cepiva, ki vsebujejo mrtve ali oslabljene žive patogene mikroorganizme ali njihove dele, adjuvanse, stabilizatorje, konzervanse, antibiotike, barvila, različne ostanke živalskih tkiv, na katerih so bili pri izdelavi cepiva gojeni omenjeni povzročitelji, in druge različne nečistoče, ki ostanejo v cepivih zaradi proizvodnega postopka. Poleg teh sestavin je v cepivih lahko še neznana količina neugotovljenih živalskih (ali človeških) virusov, ki izvirajo iz tkiv, na katerih so cepiva gojena in ki nehote kontaminirajo cepiva. V novejši zgodovini je prišlo s cepivi zaradi prenosa virusov na človeka že do obsežnih hudih okužb, ki so dobro dokumentirane v znanstveni medicinski literaturi (dokaz št. 2, 14). Nekatere od sestavin, ki so rutinsko v cepivih, so tudi izredno strupene – npr. formaldehid, timerosal (derivat živega srebra), aluminijev hidroksid – in lahko pri vnosu v telo trajno okvarijo zdravje cepljenega. Cepiva po vbrizganju v telo običajno povzročijo nastanek serumskih protiteles, vendar ne pri vseh cepljenih osebah. Različna cepiva sprožijo zelo različen odziv, vrednosti nastanka protiteles pa se gibljejo v poprečju od 85 do 95% cepljenih. Metode, ki bi lahko napovedala, kakšen bo imunski odziv vsakega posameznika, sodobna medicina ne pozna. Tako precejšnjemu številu cepljenih oseb ta preventivni postopek sploh ne prinaša zaščite. Koristi, ki jih prinaša cepljenje, so določljive le statistično, za posameznika pa ni nikakršnega zagotovila, da mu bo cepljenje kakorkoli koristilo. Po drugi strani se medicinska stroka dobro zaveda, da prisotnost protiteles v krvi cepljenega še ne pomeni tudi zaščite pred boleznijo. Cepljenje torej daje nezanesljivo in nekakovostno (kratkotrajno) zaščito. Prav tako sodobna medicina ne zna napovedati posledic cepljenja pri posameznikih. Nihče torej ne ve:
a) kateri otrok bo imel korist, če bo prebolel naravno infekcijo,
b) kateri otrok bo po cepljenju poškodovan,
c) kateri otrok bo zbolel kljub cepljenju.
2. Utemeljitev protipravnosti določb v 22. členu ZNB
2.1. Kršitev osnovnih človekovih pravic, zagotovljenih v ustavi RS
Pri vsakem zdravstvenem posegu neogibno prihaja do posegov v posamezne človekove pravice, če ni opravljen na izrecno željo in s privolitvijo bolnika. Prva alineja prvega odstavka 22. člena ZNB je po našem mnenju v nasprotju z naslednjimi členi slovenske ustave:
2.1.1. Človekovo življenje je nedotakljivo (17. člen)
Nedotakljivost človekovega življenja je najpomembnejša človekova pravica in ima po ustavi RS absolutno varstvo, kar pomeni, da je niti začasno ni dopustno razveljaviti ali omejiti. Za nekatere posameznike je cepljenje zelo nevarno in povzroči smrt ali trajno invalidnost. Sodobna medicina ne pozna metode, po kateri bi zdravniki predvideli, kako bo posameznik reagiral na določeno cepivo. Če lahko cepljenje povzroči smrt cepljenega, je obvezno cepljenje v nasprotju s 17. členom ustave, saj posamezniku ne dopušča odločitve, ali bo sprejel omenjeno tveganje (dokazi št. 3-7).
Kot primer navajamo cepljenje proti tuberkulozi (BCG – besežiranje), ki je še posebej problematično, saj cepimo novorojenčke, ki ob rojstvu nimajo praktično nobene osebne zdravstvene zgodovine. Tako zdravniki ne vedo, ali imajo kakšno imunsko okvaro, saj tega v slovenskih porodnišnicah rutinsko ne preverjajo. Pri takih otrocih lahko cepljenje proti tuberkulozi povzroči zaplete, od katerih so nekateri smrtno nevarni (npr. razširjena BCG infekcija, saj poročajo, da pri osebah z imunskimi okvarami kar v 80% primerov vodi k zanesljivi smrti) ali povzročajo huda poslabšanja zdravja. Zaradi smrtnih primerov po cepljenju in pogostih drugih hudih zapletov (osteomielitis, obsežni podkožni abscesi), ki zahtevajo operacije in lahko vodijo v trajno invalidnost, je večina razvitih držav omenjeno cepljenje omejila le na rizične skupine, veliko pa jih proti tuberkulozi rutinsko sploh ne cepi. Taka odločitev je še toliko bolj tehtna in utemeljena, ker daje besežiranje izjemno nezanesljivo zaščito pred pljučno tuberkulozo (0-78%), tuberkuloza pa je v današnjem času ozdravljiva bolezen.
2.1.2. Na človeku je prepovedano delati medicinske in druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve (18. člen)
Ustava v 18. členu izrecno določa, da je na človeku prepovedano delati medicinske in druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve. Tudi ta pravica ima zagotovljeno absolutno varstvo, ki je v nobenem primeru ni dopustno omejevati. Vendar določbe v 22. členu ZNB po našem mnenju kršijo 18. člen ustave, ker dopuščajo prisilno medicinsko eksperimentiranje. Večina cepiv, ki pride v množično uporabo, je namreč slabo preskušenih. Poskusne skupine so premajhne in čas opazovanja prekratek, da bi proizvajalci cepiv in zdravstvene oblasti lahko ocenili resnično kakovost, varnost in učinkovitost cepiva. Cepiva preskušajo najprej na živalih, sledijo poskusi na ljudeh. Vendar se do danes ni izkazal uporaben še nobeden celični ali živalski sistem v taki meri, da bi lahko popolnoma predvideli odziv človeka na cepivo. V najboljšem primeru so ti sistemi nepopolni približki. Velika težava je v tem, da rezultate poskusov na živalih ne moremo vselej uporabiti pri človeku, kajti potek bolezni po infekciji z enakim mikrobom je pogosto pri živalih povsem drugačen kot pri človeku. Tudi zaradi omejitev kliničnih testiranj ostaja neznanih mnogo stvari, ki jih lahko razreši le praksa. Čeprav je v kliničnih raziskavah lahko vključenih več tisoč osebkov, nezaželene hude reakcije po cepljenju, ki lahko nastopijo pri 1 na 1000 (ali celo na 10.000 in 100.000 odmerkov cepiva), ne odkrijejo v predregistracijskih testiranjih, kar vodi k vsesplošni nerealni domnevi o varnosti cepiva. Za odkrivanje nezaželenih hudih reakcij, ki nastopijo pri 1 do 2 na 1000 odmerkov cepiva, bi namreč potrebovali ogromne poskusne skupine med 275.000 do 2,2 milijona testirancev, kar se seveda v resničnem svetu ne dogaja. Zato ni cepiva, za katerega se ne bi po daljši uporabi izkazalo, da ima cepljenje hude stranske učinke, kar potrjujejo tudi navedbe proizvajalcev v navodilih za uporabo, ki navajajo: “Kot pri kateremkoli drugem cepivu je možno, da se bodo pri široki komercialni uporabi cepiva pokazali redki stranski pojavi” . Redke komplikacije po cepljenju se redno pokažejo v množičnih cepilnih kampanjah, ko v zelo kratkem času cepijo veliko število ljudi. Posebno ogrožene so skupine, na katerih uporabe cepiv običajno ne preskušajo (nedonošeni otroci, otroci z imunskimi, presnovnimi in nevrološkimi okvarami) ali druge izbrane starostne ali bolezenske kategorije. Poleg tega se lahko izkaže, da ima cepivo nepredvidene dolgoročne posledice , ki jih zaradi kratkotrajnih testiranj ne opazijo (npr. pojav atipičnih ošpic po mrtvem cepivu). Nobena raziskava, če ne traja vsaj 5 ali celo 20 let pred registracijo cepiva, ne more popolnoma predvideti vseh končnih posledic pri prejemniku. Resnično stopnjo zaščite in trajanje zaščite lahko ugotovijo šele po dolgih letih uporabe cepiva – seveda pod pogojem, da dogajanje pristojni organi aktivno spremljajo.
Zgornje navedbe potrjujejo podatki iz znanstvene medicinske literature in navedbe proizvajalcev cepiv v navodilih za uporabo. Kot primer navajamo cepivo proti hepatitisu B, pri katerem podatki proizvajalca kažejo, da je cepivo minimalno preizkušeno. To cepivo uporabljamo tudi v Sloveniji. Cepivo so preizkusili v 10 študijah na 2252 ljudeh in ga primerjali s starim cepivom iz človeške plazme ter v 36 kliničnih preizkusih na 5071 zdravih odraslih, otrocih in novorojenčkih. Čas opazovanja cepljenih je bil samo 4 dni po cepljenju (dokaz št. 9). Ugotovitve ekspertne skupine ameriškega medicinskega inštituta, ki je ugotavljala varnost različnih cepiv in objavila rezultate v dveh poročilih (1991 in 1994), so še bolj presenetljive, saj dokazujejo, da je Ameriški urad za hrano in zdravila (FDA) registriral cepivo brez ustreznega dokaza o dolgoročni varnosti, saj so bili cepljeni opazovani le nekaj dni. FDA od proizvajalcev ni zahteval predložitve znanstvenih dokazov, da cepivo proti hepatitisu B ne ogroža imunskega in živčnega sistema otrok in odraslih tedne, mesece ali leta po cepljenju. Navajamo ugotovitev iz njihovega poročila: “Študije niso bile načrtovane za zasledovanje resnih redkih stranskih pojavov; skupno število testiranih je bilo premajhno in čas opazovanja po cepljenju prekratek, da bi zabeležili redke ali zakasnele resne stranske pojave“. V poročilu lahko najdemo tudi podatek, da ni bila narejena nobena kontrolirana klinična ali opazovalna študija, ki bi ovrednotila stalno ponavljajoča se poročila, da cepivo proti hepatitisu B povzroča hude okvare zdravja, kot so Guillain-Barrčjev sindrom, artritis, transverzalni mielitis, nevritis optičnega živca, multiplo sklerozo in druge demielinizacijske bolezni centralnega živčnega sistema ter sindrom nenadne nepričakovane smrti dojenčkov. Glavni zaključek ekspertne skupine je bil, da ni na voljo praktično nobene bazične raziskave, ki bi definirala biološki mehanizem okvar in smrti zaradi cepljenja na celičnem in molekularnem nivoju. Navajamo še naslednji citat iz poročila: “ Pomanjkanje ustreznih podatkov glede mnogih stranskih pojavov, ki smo jih preučevali, je bil vzrok za največjo zaskrbljenost komisije. Komisija je naletela na mnogo vrzeli in omejitev v posrednem ali neposrednem znanju o varnosti cepiv. To vključuje tudi neustrezno razumevanje bioloških mehanizmov stranskih pojavov po naravnih infekcijah in cepljenju, nezadostne ali protislovne informacije primerov iz zdravniške prakse…in neustrezne velikosti ali dolžina opazovanja v mnogih epidemioloških študijah populacij “(priloga B).
Iz vsega navedenega sledi, da je potrebno po vsaki registraciji cepiva nujno izvesti dolgotrajno postmarketinško raziskavo , vendar je to še vedno raziskava, za katero je nujna privolitev udeležencev – kar seveda ne gre skupaj z obveznostjo cepljenja. V glasilu Svetovne zdravstvene organizacije (Bulletin of the WHO – dokaz št. 10) iz februarja 2000 lahko preberemo, da je v okviru ameriškega projekta Vaccine Safety Datalink v načrtu ali v teku mnogo raziskav, katerih namen je ugotoviti povezavo med cepivi in celo vrsto bolezni, okvar in smrtjo. V prometu je torej množica cepiv, za katere ni jasno, kako in kako pogosto povzročajo najrazličnejše okvare zdravja cepljenih.
Slovenski pristojni organi staršem zagotavljajo kakovost, varnost in učinkovitost cepiv zaradi registracijskega postopka, ki naj bi zagotovil navedene lastnosti cepiv. Na tem mestu bi poudarili, da v okviru registracijskega postopka ni predvidenega nobenega neodvisnega testiranja cepiva. Pred registracijo skupina strokovnjakov preuči pismeno dokumentacijo proizvajalca in na podlagi teh podatkov odobri ali zavrne registracijo. Vendar vse poskuse na živalih in ljudeh izvedejo proizvajalci, zato vsa dokumentacija izvira le iz njihovega vira. Pred uporabo na otrocih slovenske zdravstvene oblasti izvedejo le analizo vsake serije cepiva, kar pomeni ugotavljanje, ali vsebina cepiva ustreza priloženi deklaraciji oz. certifikatu, kar seveda ne zagotavlja, da je cepivo zares varno. Izkaže se, da so v uporabi registrirana cepiva, ki nimajo izvedenih vseh farmakološko-toksikoloških preskusov, ki jih predpisuje zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih (ZZMP) in natančno opredeljujejo podzakonski akti. V postopku registracije je predpisano veliko preskusov, da bi se ugotovila potencialna škodljivost cepiva, vendar so v uporabi tudi cepiva, ki teh preskusov nimajo. Tako niso znani možni mutageni (ki povzročajo spremembo genetske snovi v celicah) in karcenogeni (rakotvorni) učinki cepiv (npr. acelularno cepivo DTP), kar je nerazumljivo, saj cepiva rutinsko vsebujejo tudi znane rakotvorne snovi (npr. formaldehid v acelularnem cepivu DTP).
Če naj bi registracijski postopek zagotovil kakovost, varnost in učinkovitost cepiv, pa takega zagotovila slovenskim staršem zdravstvene oblasti ne morejo dati za vsa cepiva, saj so (bila) v uporabi tudi neregistrirana cepiva. Navajamo primer cepiva proti otroški paralizi Polio Sabin (proizvajalec SmithKline Beecham – sedaj Glaxo SmithKline), ki nikoli ni bilo registrirano v Sloveniji, vendar je prišlo februarja 2000 v promet 7000 odmerkov omenjenega cepiva, ki je dobilo dovoljenje za uvoz na podlagi neresnične izjave, da je cepivo v Sloveniji registrirano. To cepivo so prejeli slovenski otroci ne samo brez privolitve, ampak celo brez vednosti staršev. Od januarja 2000 do danes so v prometu različna neregistrirana cepiva proti otroški paralizi (dokaz št. 11).
Tudi slovenski zdravniki odkrito priznavajo, da mnogo dejstev v zvezi z uporabo cepiv ni znanih. Navajamo primer leta 1999 uvedenega novega acelularnega cepiva DTP (davica, tetanus, oslovski kašelj). Znanstveniki še vedno niso razvozlali, katera komponenta bakterije (ki je povzročitelj oslovskega kašlja) zagotavlja cepljenemu zaščito (dokaz št. 12). Kljub temu so pristojni organi uvedli omenjeno cepivo v program obveznega cepljenja. To dejanje je še toliko bolj nerazumno, ker je znano, da cepivo proti oslovskem kašlju povzroča le nastanek serumskih protiteles, za katere ni jasno, ali je njihova prisotnost in količina sploh v kakšni povezavi z zaščito proti bolezni. Očitno je, da se bodo vse te nejasnosti razrešile le po dolgoletni (žal nekontrolirani) uporabi cepiva v praksi.
Zaključimo lahko, da je preskušanje varnosti cepiv pred registracijo zelo omejeno, na voljo pa ni niti dovolj podatkov za izvedbo neodvisnih preiskav. Menimo tudi, da so zaradi nezdružljivosti interesovtrenutni postopki odobritve cepiv, oblikovanja priporočil za cepljenje in uvažanja cepiv povsem neustrezni. Inštitut za varovanje zdravja RS (IVZ) je uvoznik, distributer in predlagatelj dovoljenja za promet za vsa cepiva, ki so na trgu v Sloveniji. IVZ hkrati oblikuje tudi priporočila za cepljenje in izvaja nadzor nad njim, za kar prejema še znaten del proračunskih sredstev. IVZ torej izdaja priporočila in je izvajalec cepljenja, kar je popolnoma nezdružljivo z distributersko (komercialno) funkcijo. Po pravilniku o pogojih in postopku za pridobitev posebnega dovoljenja za uvoz zdravil in medicinskih pripomočkov (UL RS 72-3403-2000) je potrebno pred uvozom vsake serije cepiva Uradu za zdravila, ki izdaja cepivom dovoljenja za uvoz, pridobiti predhodno mnenje pristojnega organa. Kot pristojni organ za izdajo mnenj za cepiva je določen IVZ. Torej si IVZ izdaja mnenje kar samemu sebi, kar je popolnoma nesprejemljivo.
Slaba preskušenost cele vrste cepiv in učenje na uporabi v praksi v povezavi z obveznim cepljenjem ima tako po našem mnenju status protiustavne prisilne medicinske raziskave.
2.1.3. Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen)
Vsak zdravstveni postopek prinaša potencialne koristi in tveganja. Razmerje med obema je drugačno za vsakega pacienta, vendar vnaprej ni ugotovljivo – do neke mere ga lahko oceni le pacient sam (oz. starši ali skrbnik) ob posvetu s svojim osebnim zdravnikom. Cepljenje ima tako kot vsi drugi medicinski postopki zelo različne stranske učinke. Podrobnosti o možnih stranskih učinkih cepljenja navajamo v strokovni utemeljitvi v prilogi II k tej ustavni pobudi. Cepljenje včasih povzroči bolezen, ki jo s tem posegom želimo preprečiti. Običajno je le-ta v blagi, lahko pa je tudi v težji obliki (npr. atipične ošpice, otroška paraliza). Stranski učinki so lahko blage in prehodne narave (oteklina, rdečina, bolečina na mestu vboda, prehodna vročina, utrujenost, slabost ipd.), lahko se izražajo v težji obliki in zahtevajo ambulantno zdravljenje ali hospitalizacijo (visoka vročina, krči, artritis, različne preobčutljivostne reakcije in alergije itd.), lahko pa cepljenje povzroči težke in nepopravljive okvare zdravja (okvare imunskega sistema, nevrološke okvare, encefalitis, meningitis, encefalopatija, razvojne motnje, duševna zaostalost, itd.). Strokovna medicinska literatura je polna podatkov iz zdravniške prakse o najrazličnejših posledicah cepljenja, vključno s smrtnimi primeri. Dejstvo je, da nikoli ni moč najti niti dveh enakih bioloških osebkov, zato ne moremo izhajati iz predpostavke, iz katere izhaja prva alineja prvega odstavka 22. člena ZNB, in sicer, da so vsa predpisana cepiva koristna in varna za vse ljudi. Za nekatere ljudi so določena cepiva izrecno škodljiva ali celo usodna. Določenemu številu oseb, ki po cepljenju ne tvorijo protiteles, cepljenje ne prinese prav nobene koristi, ampak samo tveganja , saj se ob cepljenju srečujejo z možnostjo nevarnih stranskih pojavov, hkrati pa po cepljenju niso zaščiteni. Za nekatere druge pomeni cepljenje večje tveganje kot korist, saj obstaja veliko število določenih zdravstvenih stanj (kontraindikacij), pri katerih se cepljenje absolutno odsvetuje. Ker zdravniki možnih zapletov pri posameznikih ne znajo oziroma ne morejo predvideti in ker cepljenje lahko povzroči trajno okvaro zdravja ali smrt, je prisilno cepljenje po našem mnenju v neskladju s 34. členom ustave. Prva alineja prvega odstavka 22. člena ZNB je torej protiustavna, ker predpisuje pacientom potencialno nevaren zdravstveni poseg brez možnosti njegove odklonitve (dokazi št. 3-9, 13, 15).
2.1.4. Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen)
Vsak zdravstveni ukrep je praviloma povezan s posegom v telesno integriteto in je kot kršitev ustavne pravice sankcioniran s kazensko in odškodninsko odgovornostjo. Ker do teh posegov praviloma prihaja na željo in s privolitvijo bolnika, je protipravnost v teh primerih izključena. Drugačen pa je položaj, če privolitve ni – celo v primeru, če takemu posegu ne sledi škodna posledica (poslabšanje zdravja ali smrt). Zdravstveni poseg je torej nedopusten, če je opravljen brez privolitve, in pomeni že sam po sebi, ne glede na morebitne škodljive zdravstvene posledice, nesporen poseg v ustavne dobrine, varovane s 35. členom ustave. Tak poseg je praviloma ustavno nedopusten -dopusten bi bil lahko le pod strogimi pogoji načela sorazmernosti (o tem več spodaj pod 2.2).
Prva alineja prvega odstavka 22. člena ZNB posega tudi v duševno celovitost, saj odreka pacientom oz. staršem mladoletnih otrok pravico odločati o samem sebi. Slovenska ustava specifično zagotavlja varovanje duševne celovitosti, kar pomeni zlasti prepoved posegov v svobodo odločanja, poudarjena je pravica do samoodločbe, pravica odločati o samem sebi.
Obvezno cepljenje pomeni nasilen poseg v človekovo telesno celovitost, človekovo voljo, njegovo svobodo in pravico do osebnega odločanja, zato so po našem mnenju navedene določbe 22. člena ZNB protiustavne. Protiustavne so že same po sebi, torej celo v primeru, če bi se izvajale ob maksimalnem možnem upoštevanju predpisov in strokovnih načel ter pravil – ob konkretnem načinu izvrševanja obveznih cepljenj v praksi pa se stopnja protiustavnosti takega ravnanja seveda še močno poveča. Zdravniki pred cepljenjem namreč praviloma ukrepajo brez izrecne privolitve staršev v ta zdravstveni postopek, saj ravnajo po navodilu nacionalne koordinatorice za cepljenje A. Kraigher, ki v publikaciji za zdravnike cepitelje Cepljenje – navodila in priporočila navaja, da privolitev staršev ni potrebna, saj naj bi starši izkazali svojo privolitev že kar s prihodom v ambulanto. Po našem mnenju dejstvo, da poseben zakon predpisuje obveznost cepljenja, ne izključuje določil v drugih zakonih, predvsem določila o zavestni privolitvi pacienta v prav vsak zdravstveni postopek (t.j. določila o obvezni privolitvi pacienta oz. možnosti do odklonitve predlaganega postopka in o pojasnilni dolžnosti zdravnika pred tem postopkom). Več o tej problematiki navajamo pod točko 2.3., natančnejši opis, kako poteka cepljenje v praksi, pa navajamo pod točko 3.3.
2.1.5. Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon (51. člen)
Prva alineja prvega odstavka 22. člena ZNB je protiustavna, ker predpisuje prisilni zdravstveni ukrep. Člena 51 ustave, ki dovoljuje edino izjemo prisilnega zdravljenja, v primeru obveznega cepljenja ne moremo uporabiti kot utemeljitev, ker cepljenje ni zdravljenje . Cepljenje je zdravstveni poseg, ki ni namenjen zdravljenju, saj cepimo zdrave in ne bolne otroke. Cepljenje je torej preventivni zdravstveni ukrep in pomeni preprečevanje bolezni. Tudi krovni zdravstveni zakon – zakon o zdravstveni dejavnosti (1. člen) – v razlagi pomena zdravstvene dejavnosti strogo ločuje ukrepe in aktivnosti za varovanje zdravja, preprečevanje , odkrivanje in zdravljenje bolnikov in poškodovancev. Torej 51. člena ustave po našem mnenju ne moremo uporabiti kot argument, da posebni zakon lahko določi cepljenje kot obvezno. Če celo bolnega človeka praviloma ni mogoče prisiliti k zdravljenju (razen v primerih, ki jih določa zakon – npr. v primerih nevarnosti epidemij itd.), je še toliko manj razlogov za to, da bi smeli k cepljenju, torej potencialno nevarnemu posegu v telesno integriteto in zdravje, siliti zdrave ljudi – in še toliko manj (glede na zvišano ustavno varstvo otrok v primerjavi z odraslimi po 56. členu ustave), da bi smeli k temu siliti otroke (oziroma njihove starše).
Tudi če bi cepljenje lahko šteli za zdravljenje v preširokem pomenu besede, pomenijo citirane določbe v 22. členu ZNB prekomeren poseg v druge ustavne pravice, predvsem pravice navedene v 17., 18., 34., 35. in 56. členu slovenske ustave. Po 15. členu ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih. Vendar tako pretirano omejevanje pravic v 22. členu ZNB za zavarovanje pravic drugih sploh ni potrebno . Prostovoljnost cepljenja ne omejuje pravice drugih, da se cepijo in se tako poskusijo zavarovati pred nalezljivimi boleznimi. Zaradi tistih, ki zaradi osebnih zdravstvenih razlogov ne morejo biti cepljeni in naj bi bili posredno zaščiteni, če je precepljenih 95% ljudi v populaciji, prav zaradi določbe 15. člena ustave take zaščite od drugih ni mogoče zahtevati, saj bi to pomenilo prekomerno omejevanje pravic tistih, ki se zaradi prevelikega osebnega tveganja ne želijo cepiti. Prekomerno zato, ker cepljenje niti cepljenemu ne zagotavlja absolutne varnosti pred boleznijo, in tudi 95-odstotna precepljenost necepljenim še toliko manj – tveganje zaradi cepljenja pa lahko glede na že citirane ustavne določbe prevzame le vsakdo sam (oziroma za otroke starši).
2.1.6. Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. (56. člen)
Prva alineja prvega odstavka 22. člena ZNB je protiustavna, ker ne samo da omogoča zlorabo otrok, ampak jo v določenih konkretnih primerih celo uzakonja. Cepljenje otrok bi moralo biti zgolj njim v neposredno korist in ne bi smeli biti sredstvo za zaščito drugih oseb. Zaradi določb 56. člena ustave je nedopustno, da cepimo otroke s cepivi, ki jim ne prinašajo prav nikakršne koristi , kot je to primer cepljenja dečkov proti rdečkam. Rdečke so zelo mila in neškodljiva otroška bolezen, ki so potencialno nevarne edino ženskam v prvem trimesečju nosečnosti, vendar le pod pogojem, da se okužijo in se okuži tudi zarodek, ki se lahko rodi okvarjen (kongenitalne rdečke). Namen cepljenja ni preprečevati bolezen pri otrocih, ampak preprečevanje kongenitalnih rdečk. Vendar cilj cepljenja niso neimune ženske v rodnem obdobju, pač pa enoletni in šestletni otroci. Omenjenim otrokom (predvsem dečkom) cepljenje proti rdečkam ne prinaša nobene koristi in tako postanejo sredstvo za zaščito drugih oseb (t.j. še nerojenih otrok). Zato še tako majhna možnost stranskih pojavov ob cepljenju ne opravičuje takega zlorabljanja. Vendar v primeru cepljenja proti rdečkam zapleti sploh niso redki, saj se po cepljenju pogosto pojavlja artritis (pogostnost do 3% vseh cepljenih otrok), ki je pogosto prehodne narave, lahko pa traja mesece in celo leta. Vsekakor je artritis neprimerno hujša bolezen kot rdečke.
Na tem mestu bi omenili še en zaplet, ki ga prinaša cepljenje. To cepljenje daje le kratkotrajno nezanesljivo zaščito. Nobenega zagotovila ni, da so ženske, ki so bile v otroški dobi cepljene in vstopajo v rodno obdobje, imune. Prav nasprotno, raziskave, ki so na voljo, kažejo, da je v današnjem času delež neimunih adolescentov enako visok kot v času, ko so otroci pridobili imunost po naravni poti.Prebolele rdečke prinašajo s seboj dosmrtno imunost, za cepljenje pa natančno trajanje zaščite ni znano. Za ohranjanje zaščite so potrebna osvežitvena cepljenja. Poleg tega cepljeni mnogokrat zbolijo za milo obliko bolezni, ki je ne diagnosticirajo kot rdečke. Nosečnice se tako soočajo z dvema tveganjema: 1) zaradi občutka lažne varnosti menijo, da so zaradi cepljenja imune, in niso pozorne na druge načine zaščite; 2) zaradi cepljenja lahko pri stiku z divjim sevom virusa rdečk dobijo milo obliko bolezni in se infekcije sploh ne zavedajo, virus pa se lahko vseeno prenese na plod.
Podoben primer zlorabljanja je univerzalno cepljenje vseh otrok proti mumpsu, ki je blaga in neškodljiva otroška bolezen, mnogokrat povsem spregledana, ker poteka brez simptomov ali pa brez značilnih kliničnih simptomov. Mumps je potencialno škodljiv le za moške v postpubertetnem obdobju, saj pri nekaterih po prebolelem mumpsu pride do orhitisa (vnetja mod). Torej bi morali biti cilj cepljenja samo neimuni dečki po puberteti, nikakor pa ne vsi enoletni in šestletni otroci, med njimi tudi vse deklice.
Določbe 56. člena ustave moramo razumeti tudi v smislu, da bi presoja upravičenosti cepljenja otrok morala biti podvržena neprimerno strožjim medicinskim in ustavnopravnim standardom in kriterijem kot npr. splošno obvezno cepljenje v primeru izbruha kakšne epidemije ali njene neposredne nevarnosti. Vendar v nasprotju z določbami 56. člena ustave ZNB omogoča nekritično sprejemanje temeljnih zdravstvenih odločitev za celotne generacije slovenskih otrok. Dokaz o nekritičnih odločitvah v praksi sta najnovejši cepljenji: cepljenje proti bakteriji Haemophilus influenzae B (Hib) (uvedeno leta 2000) in cepljenje proti hepatitisu B (uvedeno leta 1998). Za univerzalno cepljenje vseh slovenskih otrok za obe cepivi ni nobene strokovne osnove, kar je ob sprejemu cepljenja proti Hib v obvezni letni program javno izjavil takratni minister za zdravstvo Marjan Jereb (dokaz št. 16). Obolevnost za tema boleznima je namreč dosti premajhna, da bi cepljenje lahko strokovno upravičili, kar v primeru Hib dokazuje tudi navedba v publikaciji republiške koordinatorice za cepljenje Alenke Kraigher Cepljenje Navodila in priporočila iz leta 1999, kjer je na strani 31 navedeno: “Priprave za uvajanje tega cepljenja v obvezni program za vse otroke pa trajajo v Sloveniji že nekaj let, vendar po podatkih o zbolevnosti otrok za to ni bilo zadostnih razlogov. Podatki za zadnjih 6 let kažejo, da je v Sloveniji letno zbolelo 4-19 oseb. V teh letih zaradi okužbe z bakterijo Hib ni nihče umrl “. Ko je jeseni leta 1999 za posledicami okužbe z bakterijo Hib umrl 4-letni deček, so zdravstvene oblasti čez noč sprejele obveznost cepljenja za vse otroke do starosti 5 let, tudi za tiste iz nerizičnih skupin (polno dojene otroke, popolnoma necepljene otroke in otroke, ki ne obiskujejo vrtcev) (dokaz št. 17).
Univerzalnega cepljenja otrok proti hepatitisu B zdravstvene oblasti prav tako niso uvedle zaradi tega, ker bi bila ta bolezen v Sloveniji hud zdravstveni problem (hepatitis B je v Sloveniji namreč redka bolezen in je bila pred uvedbo univerzalnega cepljenja celo v upadanju), ampak zaradi priporočil Svetovne zdravstvene organizacije, ki je priporočila uvedbo univerzalnega cepljenja otrok vsem državam na svetu ne glede na to, kakšna je obolevnost v posameznih državah. V primeru hepatitisa B pa je dodaten argument proti neselektivnemu cepljenju predšolskih otrok, da je to bolezen, za katero v Sloveniji obolevajo le odrasli (z edino izjemo novorojenčkov, rojenim okuženim materam in ki jih lahko selektivno zaščitimo) in se prenaša le v primeru rizičnih dejavnosti , ki nikakor ne zajemajo otrok. Možen je prenos prek krvi in krvnih derivatov (ogroženo je zdravstveno osebje), z deljenjem injekcijskih igel (intravenozni uživalci drog), pri spolnih odnosih z okuženim brez primerne zaščite. Ogroženi so predvsem tisti, ki pogosto menjajo spolne partnerje. Iz vsega tega sledi, da hepatitis B ne ogroža niti večine odraslih posameznikov , ampak le tiste iz rizičnih skupin. Otroci ne spadajo v rizične skupine. V potrditev tega dejstva je tudi podatek slovenskih zdravstvenih oblasti, da v starostni skupini do 10 let ni obolelih (dokaz št. 18). Odločitev zdravstvenih oblasti o cepljenju vseh otrok proti hepatitisu B je še toliko bolj neutemeljena, ker je znano, da cepljenje rizičnih skupin v razvitih državah ni zmanjšalo obolevnosti. Če cepljenje ne zmanjša obolevnosti med tistimi cepljenimi ljudmi, ki jih bolezen ogroža, ni razloga, da bi jo zmanjšalo cepljenje otrok, ki jih bolezen sploh ne ogroža. Povsem očitno je cepivo, ki je trenutno v uporabi, za preprečevanje hepatitisa B brez večje vrednosti.
Še en dokaz o hudem odstopanju od 56. člena ustave je uporaba celularnega cepiva proti oslovskem kašlju. V Sloveniji smo cepivo uporabljali od leta 1959 do 1999, ko ga je zamenjalo malce manj nevarno acelularno cepivo. Slovenija je edina demokratična država, ki si je dovolila uzakoniti absolutno obveznost cepljenja s celularnim cepivom proti oslovskem kašlju oziroma ki obveznosti cepljenjakljub utemeljenim dokazom o slabi kakovosti cepiva, slabi učinkovitosti in nevarnosti za zdravje otrok ni preklicala (dokaz št. 12). Celularno cepivo namreč vsebuje nekaj zelo strupenih snovi (timerosal, formaldehid, aluminijev hidroksid), je zelo reaktogeno (70% otrok ima po cepljenju reakcije), pušča v poprečju 20% otrok nezaščitenih in daje kratkotrajno zaščito (približno 2-7 let). Po našem mnenju je bilo tako dejanje nedopustno in v očitnem neskladju s 56. členom ustave, posebno če ga primerjamo z ravnanjem zdravstvenih oblasti v nekaterih drugih državah, kjer celo nobeno cepljenje ni obvezno, ampak le priporočljivo: Nemčija in Švedska sta omenjeno cepivo nehali priporočati v 70. letih prejšnjega stoletja, ker sta ocenili, da tveganje cepljenja močno presega koristi (Nemčija 1975, Švedska 1979). Japonska je omenjeno cepljenje leta 1975 prestavila na starost 2 leti, prej so cepili 3-mesečne dojenčke (pri tej starosti prejmejo prvi odmerek tudi dojenčki v Sloveniji). To japonsko odločitev so oblasti sprejele po 37 smrtnih primerih dojenčkov po omenjenem cepljenju, za katere je japonska država staršem izplačala odškodnine. Pozitivna posledica cepljenja starejših otrok je bila, da je pogostnost sindroma nenadne nepričakovane smrti dojenčkov postala zanemarljiva. Japonska je praktično čez noč postala država z najmanjšo umrljivostjo dojenčkov na svetu. Tudi v zvezni deželi Hamburg, kjer so opustili univerzalno cepljenje proti oslovskemu kašlju že leta 1962, so opazili trend upadanja različnih nevroloških zapletov po cepljenju.
2.2. Presoja z vidika načela sorazmernosti
Povsem nesporno je, da je obvezno cepljenje (ali: prisilno cepljenje, čeprav je prisila za sedaj ťsamoŤ finančna v obliki denarnih kazni, ne fizična) poseg v vse zgoraj navedene ustavne pravice – in pri nekaterih od njih smo že navedli, zakaj štejemo tak poseg za očitno prekomeren.
Po tem kriteriju bi bilo treba preveriti prav vse tangirane pravice – ali je njihova omejitev dopustna glede na načelo sorazmernosti. Treba bi si bilo torej zastaviti vsa tri vprašanja, ki pri tem pridejo v poštev (vprašanje primernosti posega, vprašanje njegove nujnosti in vprašanje njegove sorazmernosti v ožjem smislu).
2.2.1. Vprašanje primernosti
Ali je obvezno cepljenje otrok kot poseg v vse naštete ustavne pravice poseg, s katerim je sploh mogoče doseči zastavljene ustavno dopustne oziroma zaželene cilje? Uradno razglašani cilj je omejitev ali celo izkoreninjenje navedenih nalezljivih bolezni.
Načelno je že odgovor na prvo vprašanje negativen. Cepljenje ni zanesljiv ukrep, ker ne nudi absolutne zaščite niti cepljenim, necepljenim še toliko manj – preveliko število cepljenih ostane nezaščitenih, vendar tega ne vedo, imajo lažni občutek varnosti in ne uporabljajo drugih preventivnih ukrepov. Do sedaj s cepljenjem niso uspeli izkoreniniti niti ene nalezljive bolezni, saj tudi črnih koz (v nasprotju s splošnim prepričanjem) ni izkoreninilo cepljenje, pač pa drugi javni higienski, zdravstveni kurativni in preventivni ukrepi, kar je dobro dokumentirano v strokovni medicinski literaturi (dokaz št. 19). Cepljenje je samo pomagalo omejiti večje izbruhe bolezni, saj je bila zaščita po cepljenju proti črnim kozam nezanesljiva in izjemno kratkotrajna. Da cepljenje pri izkoreninjenju ni imelo največje vloge, dokazujejo podatki, da je bolezen izginila, čeprav je bilo takrat cepljenih le približno 10% svetovnega prebivalstva. Kljub nekajkrat zastavljenim ciljem o izkoreninjenju nekaterih bolezni (npr. ošpice, otroška paraliza, tuberkuloza) mora Svetovna zdravstvena organizacija, ki nadzoruje te načrte v svetovnem merilu, vedno znova in znova priznati poraz in prestavljati roke v prihodnost.
Res so danes mnoge nalezljive bolezni že močno omejene, vendar je v strokovni literaturi sporno, v kolikšni meri je to rezultat obveznih cepljenj otrok, v kolikšni meri pa preprosto rezultat dviga splošne higiene. Mnogo avtorjev zastopa stališče, da je boljša naložba v zdravje in preprečevanje nalezljivih bolezni izgradnja kanalizacije, vodovodov in drugi higienski ukrepi kot pa tvegano in po učinkih nepreverjeno množično cepljenje otrok, ki lahko dolgoročno celo spodkoplje zdravje oziroma imunsko odpornost celih generacij. V podkrepitev našim argumentov služi dejstvo, da je mnogo nalezljivih bolezni izginilo iz razvitih držav popolnoma brez zdravstvenih intervencij – samo zaradi dviga splošne higiene. Take bolezni so kuga, kolera in tifus. Prav tako je praktično izginila pljučna tuberkuloza iz ZDA, kjer rutinsko nikoli niso cepili proti tuberkulozi. (Tuberkuloza je sedaj spet hud zdravstveni problem zaradi epidemije AIDS-a). Tudi v Evropi se je obolevnost za tuberkulozo zelo hitro zmanjševala, padec pa se je začel več desetletij pred uvedbo zdravstvenih intervencij (antibiotiki, cepivo). Podobno je z nekaterimi drugimi nalezljivimi boleznimi (oslovski kašelj, škrlatinka, davica), saj se je obolevnost začela zmanjševati že v 19. stoletju. Istočasno s padcem obolevnosti lahko ugotovimo tudi, da je večina bolezni postala manj resnih in to ne samo zaradi dviga kakovosti zdravstvenih ukrepov. Podatki o umrljivosti za posamezne bolezni kažejo, da se je umrljivost za ošpicami, oslovskim kašljem, škrlatinko, tuberkulozo, davico itd. v 20. stoletju stalno zmanjševala in to neodvisno od cepljenja. Vsi ti podatki vzbujajo resen dvom o pomembnejši vlogi cepljenja pri omejevanju nalezljivih bolezni.
Sporno je tudi, ali niso nalezljive bolezni le navidezno omejene, saj mnogi avtorji opozarjajo na to, da cepljenje ne prepreči bolezni, ampak samo spremeni tipične klinične znake , zaradi katerih bolezni ne diagnosticirajo enako, ampak bolezni dobijo druga imena in tako izginejo iz statistike. To dejstvo je dokumentirano za naslednje bolezni: oslovski kašelj, ošpice, rdečke, mumps, norice in otroška paraliza.
2.2.2. Vprašanje nujnosti
Če se kljub gornjim pomislekov oziroma protiargumentom postavimo na stališče, da so obvezna cepljenja vendarle primerno sredstvo, s katerim je zastavljene cilje možno doseči, je treba odgovoriti na naslednje vprašanje: ali so obvezna cepljenja nujen poseg, torej tak, brez katerega zastavljenih ciljev ni mogoče doseči?
Po eni strani se odgovor na to vprašanje delno prekriva z odgovorom na prejšnje vprašanje: če k izkoreninjenju nalezljivih bolezni več prispevajo drugi ukrepi, s katerimi se ne posega v ustavne pravice, potem obvezna cepljenja niso nujna za dosega tega cilja. Toda eksaktnega odgovora na to vprašanje znanost še ni sposobna dati in ga najbrž še dolgo ne bo.
Po drugi strani pa mnogo preprostejši in zanesljivejši (preverljiv) odgovor na to vprašanje daje prevladujoča praksa drugih evropskih držav: le v Italiji in Franciji so obvezna cepljenja za 4 nalezljive bolezni (pri nas za 10), povsod drugod pa država cepljenja le priporoča. V nekem smislu bi lahko rekli, da je tam to vprašanje obravnavano kot politično, ne kot pravno vprašanje. Dokler zdravnikom, politikom in farmacevtski industriji uspeva prepričati državljane (volivce), da je pametno dajati denar za izvajanje cepljenj in za njihovo propagiranje, ti politično to podpirajo – ne silijo pa nikogar z državno prisilo, da bi svoje otroke obvezno moral cepiti. Domneva: države tradicionalne demokracije tako ravnajo: prvič, zato, ker je zaželene cilje možno doseči tudi na ta način, in drugič, zato, ker se bolj kot v nekdanjih nedemokratičnih državah zavedajo nedopustnosti prekomernega poseganja v človekove ustavne pravice.
2.2.3. Vprašanje sorazmernosti v ožjem smislu
Če bi tudi na vprašanje nujnosti pri nas odgovorili drugače, kot nanj pretežno odgovarjajo drugod po Evropi (kjer obveznih cepljenj ne smatrajo za nujen ukrep za zagotavljanje zdravja ljudi – čeprav ni jasno, na čem naj bi taka razlika v presoji tega vprašanja temeljila), bi si bilo treba končno zastaviti še vprašanje sorazmernosti v ožjem smislu oziroma vprašanje, ali se obvezna cepljenja otrok, če so že primeren in nujen ukrep, ne izvajajo izrazito prekomerno, torej v mnogo večji meri, kot bi bilo to res potrebno.
Naše mnenje je, da je obvezno cepljenje izrazito prekomeren ukrep. Tukaj izpostavljamo le nekaj argumentov v tej smeri, bolj podrobno so razloženi na drugih mestih pobude:
– obvezni program cepljenja za otroke je preobsežen: ker predpisuje cepljenja tudi proti boleznim, ki ne ogrožajo življenja in zdravja otrok (hepatitis B, rdečke); ker predpisuje cepljenja za vse otroke in ne samo za tiste iz rizičnih skupin (hepatitis B, tuberkuloza, cepljenje proti H. influenzae B); ker predpisuje cepljenja proti boleznim, ki sploh niso nalezljive in okuženi ne ogrožajo nikogar drugega (tetanus); ker predpisuje cepljenja s cepivi dvomljive vrednosti za zaščito pred nalezljivimi boleznimi (tuberkuloza, oslovski kašelj);
– proti marsikateri bolezni ni potrebno cepljenje v prvem ali celo v drugem letu otrokovega življenja (tetanus, davica, otroška paraliza), za nekatere bolezni pa cepljenje ni nujno potrebno celo do odrasle dobe (ošpice, mumps, rdečke) ali pa sploh ne (oslovski kašelj, Hib, tuberkuloza, hepatitis B);
– da bi zaščitili majhno število necepljenih, ki se ne morejo cepiti zaradi osebnega zdravstvenega stanja, moramo cepiti vse ostale – celotno populacijo, med katerimi je mnogo takih, ki jim cepljenje ne prinaša nobene koristi in so izpostavljeni le tveganju ob cepljenju;
– obvezno cepljenje preprosto omejuje preveč ustavnih pravic, med drugim tudi tistih, ki se jih po ustavi sploh ne sme omejevati – t.j. nedotakljivost življenja (17. člen), saj ne dovoljuje posamezniku, da se svobodno odloči o potencialno usodnem zdravstvenem postopku in obvezno privolitev v kakršnokoli medicinsko eksperimentiranje (18. člen).
2.3. Kršitev temeljnega načela medicinske etike – načela zavestne privolitve
Koncept o zavestni privolitvi temelji na načelu, da zdravnik ne sme uporabiti nobenega zdravstvenega postopka brez zavestne privolitve pacienta oz. njegovega skrbnika. Prav vsak poseg namreč lahko tako spremeni celotno pacientovo življenje, da pacient oz. njegov skrbnik takšnega zdravstvenega posega ni pripravljen sprejeti.
Obvezno cepljenje, ki ga prepisuje prva alineja prvega odstavka 22. člena ZNB, pomeni kršitev osnovnega načela sodobne medicinske etike o zavestni privolitvi. Zavestna privolitev je nujen predpogoj za vsak etični zdravstveni poseg (ali raziskavo) in je mednarodno priznana z Nürnberškim kodeksom in evropsko Oviedsko konvencijo (zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine – MVCPB), ki jo je Slovenija ratificirala dne 2.10.1998. Določbe Oviedske konvencije so glede zavestne privolitve v vsak zdravstveni poseg nedvoumne. 5. člen določa: “Zdravstveni poseg se sme opraviti šele potem, ko je bila oseba, ki jo to zadeva, o njem poučena in je vanj prostovoljno privolila. To osebo je treba predhodno ustrezno poučiti o namenu in naravi posega kot tudi o njegovih posledicah in tveganjih. Oseba, ki jo to zadeva, lahko privolitev kadar koli svobodno prekliče”. Zavestna privolitev kot osnovno civilizacijsko načelo je slovenskim državljanom zagotovljena tudi z naslednjimi nacionalnimi zakoni:
1) zakon o zdravstveni dejavnosti – ZZDej (47. člen):
Vsakdo ima pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico:
– dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in biti predhodno obveščen o vseh mogočih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih;
– odkloniti predlagane medicinske posege.
Za otroke do 15. leta in za osebe pod skrbništvom uveljavljajo te pravice njihovi starši oziroma skrbniki. Zakon predvideva edini izjemi, če je medicinski poseg nujen in bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja o tem ne more odločati ali pa če gre za duševne bolnike, ki ogrožajo svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzročajo veliko škodo sebi ali drugim.
2) zakon o zdravniški službi – ZZdrS (47. člen):
Zdravnik ne sme ukrepati brez bolnikove privolitve oziroma privolitve staršev za osebe, mlajše od 15 let, oziroma skrbnika, kadar gre za osebe pod skrbništvom. Tudi v tem primeru zakon dopušča edino izjemo in sicer, če bi opustitev zdravljenja povzročila bolniku zdravstveno škodo in bolnik ni sposoben odločanja o sebi zaradi motenj zavesti ali hude oslabitve umskih sposobnosti ali umske manj razvitosti ali duševne motnje, zaradi katere je hudo motena bolnikova presoja.
Za veljavno zavestno privolitev v zdravljenje ali druge medicinske postopke morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
– poštena razlaga vseh nameravanih postopkov,
– razlaga možnih tveganj in zapletov (ne samo običajnih),
– razlaga morebitnih bistvenih prednosti predlaganih metod v primerjavi z drugimi možnimi postopki,
– razlaga vseh ostalih drugačnih možnih metod,
– možnost postavljanja vprašanj in tehtanja med predlaganimi postopki,
– možnost zavrnitve kateregakoli predlaganega postopka, četudi je ta postopek po mnenju zdravnika za bolnika izredno koristen,
– možnost, da bolnik svojo izjavo volje kadarkoli prekliče.
S konceptom o zavestni privolitvi je torej nujno povezana tudi pojasnilna dolžnost zdravnikov, ki je v Sloveniji torej zakonska kategorija. Citirane določbe v 22. členu ZNB kršijo prav vse pogoje za zavestno privolitev pacienta oziroma starša ali skrbnika, zato so kot take v očitnem neskladju s 47. členom ZZDej, 47. členom ZZdrS in 5. členom Oviedske konvencije.
Bistveno kršitev zakonskih določb o zavestni privolitvi potrjujejo tudi navodila in priporočila za cepljenje v publikaciji z naslovom Cepljenje – navodila in priporočila iz leta 1999 avtorice Alenke Kraigher, ki je nacionalna koordinatorica cepljenja. Pod poglavjem Privolitev staršev je navedeno: “Za obvezno cepljenje (privolitev) ni potrebna, saj starši dajo svoj pristanek že s tem, ko se z otrokom oglasijo v ambulanti. Ob neobveznih cepljenjih pa je priporočljivo, da starši ali skrbniki v imenu mladoletne osebe podpišejo, da se s cepljenjem strinjajo”. Avtorica navodil očitno ni upoštevala dejstva, da je večina cepljenj pridružena rutinskim sistematskim pregledom in da starši samo s prihodom v ambulanto nikakor ne morejo izkazati izrecne privolitve za kakršenkoli zdravstveni poseg v okviru sistematskega pregleda. Domneva, da so starši privolili v zdravstvene postopke na otroku že s svojim pristopom k zdravnikom, ne vzdrži. Starši moramo biti v vsakem primeru temeljito seznanjeni z vsakim zdravstvenim postopkom otroka in moramo dati pred vsakim posegom izrecno privolitev, kar velja tudi za cepljenje. Popolna opustitev vnaprejšnje privolitve pacienta in pomanjkljivo seznanjanje z vsemi dejstvi o postopku sta dopustna le v določenih primerih (pod predpostavko, da je v nevarnosti pacientovo življenje), kot so pacientova nezavest, nesposobnost izraziti voljo iz drugih razlogov, nedosegljivost zakonitega zastopnika in odpoved pacienta svoji pravici, da se seznani s predvidenim medicinskih ukrepom. V primeru cepljenja ni izpolnjen noben pogoj za opustitev privolitve staršev in pojasnilne dolžnosti zdravnika.
Prva alineja prvega odstavka 22. člena ZNB bistveno krši tudi 6. člen Oviedske konvencije, saj predpisuje določena cepljenja, ki niso v neposredno korist mladoletnim osebam . Primeri so cepljenje proti rdečkam, mumpsu, hepatitisu B.
3. Utemeljitev, zakaj bi cepljenje moralo biti prostovoljno
3.1. Le cepljenje, ki temelji na zavestni privolitvi pacienta ali starša oziroma skrbnika, je v skladu s slovensko ustavo in temeljnimi zdravstvenimi zakoni.
3.2. Zavestna privolitev je predpogoj za vsak etični zdravstveni poseg. Vsako dejanje, ki temelji na prisili in ustrahovanju, preneha biti etično. Radikalni ukrepi s prisilo so sprejemljivi le v urgentnih situacijah. Vendar v Sloveniji ne obstaja za nobeno od nalezljivih bolezni urgentna situacija, zato ni etičnih (kot tudi ne medicinskih in pravnih) razlogov, ki bi opravičevali prisilno cepljenje.
Določbe ZNB o obveznem cepljenju uveljavljajo nesprejemljivo etično načelo, da je mogoče določeno število zdravih posameznikov žrtvovati za splošno blaginjo. Po taki logiki lahko brez škode opravičimo nekaj sedanjega trpljenja žrtvovanih za več dobrega drugih v bodočnosti. V imenu ťdobregaŤ je torej moč opravičiti in storiti skoraj vse. Vendar je opravičevanje prisilnega medicinskega posega zaradi varovanja domnevne koristi družbe protipravno, saj ima v sodobnih bioetičnih konceptih načelo avtonomije osebnosti vedno hierarhično prednost pred konceptom dobrodelnosti, kar dokazuje določba Oviedske konvencije, ki v 2. členu določa: “Koristi in skrb za človeka morajo prevladovati nad izključno koristjo družbe ali znanosti”. Ta določba je tudi za cepljenje zelo tehtna, saj ni samoumevno, da je cepljenje koristno za celotno družbo, kaj šele za vsakega posameznika. Za večino cepiv, ki jih množično uporabljamo, namreč velja, da imajo izredno slabo število zadetkov v tem smislu, da ima manj kot vsak tisoči cepljeni tako korist , da cepljenje prepreči težak ali usoden potek bolezni. Vsi ostali lahko s cepljenjem pridobijo le udobje, da jim ni treba prenašati neprijetnih simptomov, ob tem pa so izpostavljeni nepotrebnim tveganjem cepljenja. Število oseb, ki s cepljenjem zares pridobijo, se pri cepivih, ki imajo le 45-70% učinkovitost ali celo manj, in ki zato puščajo veliko število oseb kljub cepljenju nezaščitenih, še bolj radikalno zmanjša. V taki situaciji tudi redki stranski pojavi ne morejo biti sprejemljivi. V tem smislu žrtvovanje posameznikov postane huda kršitev vseh etičnih norm sodobne družbe.
3.3 Cepljenje bi moralo biti prostovoljno, ker se je pokazalo v praksi, da ima sedanji sistem hude pomanjkljivosti . Če je cepljenje zakonsko predpisano kot obvezno, tak sistem omogoča zlorabe, nekritične odločitve o potrebnosti cepljenja za posameznike in različne skupine v populaciji, neprevidnost pri izvajanju cepljenja, kršitve pojasnilne dolžnosti zdravnikov, kršitve zakonskih določb ZZDej (45. člen) o spoštovanju ustavnih in zakonskih pravic pacientov ter določb ZZdrS (3. člen) o tem, da se mora zdravnik pri svojem delu ravnati po spoznanjih znanosti. Do sedaj so se v praksi pokazale vse naštete pomanjkljivosti:
– zlorabe: cepljenje proti rdečkam in mumpsu je obrazloženo pod točko 2.1.5.
– nekritične odločitve : cepljenje proti Hib, hepatitisu B in oslovskem kašlju je obrazloženo pod točko 2.1.5., cepljenje proti tuberkulozi pa pod točko 2.1.1.
– neprevidnost : obrazloženo pod točko 3.4.
Naslednje kršitve so tesno povezane s problematiko odgovornosti in posledično z neprevidnostjo, ki je obrazložena pod točko 3.4.
– kršitve pojasnilne dolžnosti zdravnikov: najbolj nazorna ponazoritev kršitve pojasnilne dolžnosti je zloženka o cepljenju, ki jo je izdal Inštitut za varovanje zdravja in jo nekateri starši prejmejo ob obisku v ambulanti. V tej zloženki so označene navedbe, ki pomenijo grobo kršitev prvih štirih alinej koncepta o zavestni privolitvi (točka 2.2.) in zakonskih določb ZZDej (47. člen) o pojasnilni dolžnosti zdravnika, saj staršem ne dajejo celovitih informacij in ustvarjajo vtis, da je cepljenje povsem varno in izjemno učinkovito (dokaz št. 20). Podatki, ki so navedeni v zloženkah, niso namenjeni informiranju in izobraževanju, pač pa vzbujanju zaupanja – v bistvu gre torej za zavajanje. Zato je mnogo neprijetnih, a zelo pomembnih podatkov in opozoril, izpuščenih.
– kršitve zakonskih določb o spoštovanju ustavnih in zakonskih pravic pacientov: obrazložene v opisu poteka cepljenja v praksi.
– kršitve zakonskih določb o tem, da se mora zdravnik pri svojem delu ravnati po spoznanjih znanosti: v praksi se je izkazalo, da zdravniki niso dovolj poučeni o vseh učinkih cepiv in dolžini trajanja zaščite, saj se zanašajo na uradne informacije zdravstvenih oblasti in ne na aktualna imunološka spoznanja, ki niso nujno v skladu z uradno doktrino. Posamezni zdravniki bi za zdravstvene posege, ki jih zagovarjajo in celo rutinsko uporabljajo brez privolitve pacientov, nujno morali stalno slediti znanstvenim odkritjem, saj jih k stalnem strokovnem izobraževanju zavezujeta tudi dva zakona in sicer ZZDej (70. člen) in ZZdrS (55. člen).
Za ilustracijo zadnjih treh pomanjkljivosti dodajamo opis, kako cepljenje poteka v praksi. Po izkušnjah mnogih staršev, ki so svoje otroke pripeljali cepiti, je postopek v grobih potezah naslednji: starši otroka pripeljejo v ambulanto, kjer ga otrokov osebni zdravnik najprej pregleda in ovrednoti njegovo zdravstveno stanje, povpraša starše o otrokovi osebni in družinski anamnezi, postavi določena vprašanja o otrokovih razvojnih mejnikih in o trenutnem zdravstvenem stanju v družini. Če je otrok zdrav, nato zdravnik seznani starše, da je v okviru obiska pri tej starosti predvideno obvezno cepljenje proti določenim boleznim in da bodo otroka cepili. Večina cepljenj je namreč pridružena rednim sistematskim pregledom. Nato pokliče medicinsko sestro, ki prinese cepivo v injekcijski brizgi. Zdravnik opozori starše, da se po cepljenju lahko pojavi reakcija, ki je najpogosteje lokalna bolečina, rdečina in oteklina na mestu vboda ali pa se lahko pojavi prehodna vročina. Svetuje jim, da naj v tem primeru otroku dajo sredstvo za zniževanje vročine (običajno Panadon) in jih tudi opozori, da se morajo takoj vrniti, če vročina v 48 urah ne bi padla. Za oteklino zdravnik svetuje, da jo starši blažijo z obkladki razredčenega etanola. Zdravnik in medicinska sestra nato obrneta otroka na trebuh in ga stisneta ob preiskovalno mizo, da se ne bi premaknil. Zdravnik vbrizga cepivo v mišico sprednjega stranskega dela stegna ali pod kožo v roko. Otrok silovito zajoka, sestra ga dvigne, porine v naročje staršem, ki z jokajočim otrokom odidejo v čakalnico, kjer ga oblečejo. Medtem sestra izpolni otrokovo cepilno knjižico in starši z otrokom odidejo domov. Celoten obisk v ambulanti traja 10-15 minut, kar je odvisno predvsem od količine vprašanj o cepljenju, ki jih starši postavijo zdravniku. Zdravniki tako redno kršijo pomembno navodilo iz publikacije republiške koordinatorice za cepljenje Alenke Kraigher Cepljenje Navodila in priporočila, kjer je izrecno navedeno: “ Ker je cepljenje poseg v organizem, vsak poseg pa lahko sproži neljube reakcije po cepljenju – od lahkih stranskih pojavov do alegijskega šoka, je prav, da je oseba, ki je bila cepljena, pod nadzorom zdravstvenega delavca vsaj še pol ure po končanem cepljenju“.
3.4. Cepljenje bi moralo biti prostovoljno, ker obvezno cepljenje starše in zdravnike odvezuje odgovornosti. Nujna posledica je njihova neprevidnost, saj vsi izhajajo iz predpostavke, da so zdravstvene oblasti sprejele razumne in strokovne odločitve. Praksa je pokazala, da to ni nujno tako in da zdravstvene oblasti lahko sprejmejo tudi nespametne in nestrokovne odločitve. Nerealno bi si bilo zatiskati oči tudi pred možnostjo oziroma nevarnostjo velikih pritiskov farmacevtske industrije v prid obveznega cepljenja.
Resnični problem cepljenja, ki ga predpiše država z zakonom, je v odgovornosti. Zakonska obveznost ima na zdravniško prakso zelo močan učinek. ZNB z določili 22. člena zdravnika odvezuje odgovornosti za posledice cepljenja in hkrati omejuje njegovo strokovno presojo za posameznega pacienta. Tisti trenutek, ko postane cepivo obvezno, je zdravnik v veliki meri odvezan odgovornosti za stranske pojave in druge posledice. Odnos zdravnik-pacient se dramatično spremeni: pri dajanju cepiva postane zdravnik predstavnik države. Zdravnik se enostavno mora podrediti – brez neodvisnega vrednotenja primernosti cepljenja za vsakega posameznika – in se tako odreče svoji odgovornosti po svečani obljubi po kodeksu medicinske deontologije Slovenije: “ Najvišja zapoved pri mojem ravnanju bo ohranjevanje in obnavljanje zdravja mojih varovancev” . Namesto tega zdravnik prakticira medicino, ki temelji na predpostavki, da lahko posameznega pacienta žrtvujemo za domnevno korist družbe.
Kar je še bolj problematično, obvezno cepljenje odvezuje odgovornosti tudi starše. Neizbežna posledica je neprevidnost obeh strank – staršev in zdravnikov . Tako tisti, ki bi morali sprejemati odgovorne odločitve zgolj v korist otroka, tega ne storijo zato, ker jim je odgovornost odvzeta. Odgovornost se prelaga na višjo instanco – starši jo prelagajo na zdravnike, zdravniki na zdravstvene oblasti, zdravstvene oblasti na Svetovno zdravstveno organizacijo. Neprevidnosti se pri tem ne moremo izogniti. Če za konkretni zdravstveni postopek ni neposredno nekdo odgovoren, so možnosti, da zdravstveni postopek ne bo izveden neoporečno v vseh vidikih, zelo velike. Praksa je pokazala, da zdravniki, ki cepijo, niso dovolj seznanjeni z učinki posameznih cepiv, zato tudi starši ne moremo dobiti celovitih informacij. Starši tako mnogokrat nismo opozorjeni na določene znake, ki kažejo na nevrološke okvare po cepljenju in ki so pri dojenčkih lahko zelo subtilne, zato jih starši lahko povsem spregledamo. Ti otroci zato prejmejo dodatne odmerke cepiv, čeprav jih zaradi spregledanih kontraindikacij nikoli ne bi smeli prejeti. Ker se stranski pojavi običajno z vsakim naslednjim odmerkom stopnjujejo, ti otroci lahko končajo z zelo hudo telesno okvaro ali pa je za njih cepljenje celo usodno. Cepljenja večkrat povzročajo tudi zdravstvene zaplete, ki zahtevajo takojšnje pravilno ukrepanje, drugače se lahko končajo s hudimi posledicami (npr. alergijski šok, hudi krči). Nujno je, da so zdravniki in starši s takimi zapleti dobro seznanjeni, saj je to nujen predpogoj za hitro ukrepanje.
V sedanjem sistemu ni za celoten potek cepljenja, vključno s posledicami, nihče odgovoren . S tem, ko bi cepljenje postalo prostovoljno (lahko seveda od države priporočeno in propagirano, tako kot skoraj povsod v Evropi), bi dosegli: 1) mnogo varnejše izvajanje potencialno nevarnega zdravstvenega postopka, saj bi zdravniki postali osebno odgovorni za vsako posamezno cepljenje, kar pomeni, da bi v največji možni meri poskrbeli za to, da do zapletov ne bi prihajalo in bi posebno ogrožene otroke obravnavali s posebno skrbjo. Prav tako bi vsako priporočeno cepljenje obravnavali kritično in tehtali koristi cepljenja za vsakega otroka posebej; 2) starši bi dobili pri odločanju o otrokovem zdravju aktivnejšo vlogo, cepljenje bi obravnavali bolj odgovorno in skupaj z osebnim zdravnikom prišli do najbolj ustreznega načina zaščite za svojega otroka. Le taka ureditev bi resnično zagotovila ustavne pogoje v smislu 56. člena ustave.
3.5. Cepljenje bi moralo biti prostovoljno, ker se je v praksi že velikokrat pokazalo, da registracijski postopek nekega zdravila ali cepiva nikakor ni zadostno zagotovilo za njegovo kakovost, varnost in učinkovitost. Za ilustracijo le enega primera neetičnega ravnanja proizvajalcev cepiv in zdravstvenih oblasti navajamo primer uporabe kombiniranega cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, ki so ga v razvitih državah začeli uporabljati konec 80. let 20. stoletja. Iz večine držav so poročali, da je mumpsna komponenta cepiva povzročala meningitise. Zdravstvene oblasti so sicer trdile, da je to izjemno redek pojav (1 na nekaj milijonov cepljenih), vendar so po preiskavah v različnih državah ugotovili, da je incidenca meningitisa lahko celo tako pogosta, da dobi meningitis 1 izmed 1000 cepljenih (Japonska 1:1044, Velika Britanija 1:4000-1:11000, Slovenija 1:1000, Hrvaška 1:1111). Prva država, ki je vzela s trga omenjeno cepivo, je bila Kanada leta 1990. Tudi Velika Britanija je imela registrirani 2 cepivi – Pluserix (proizvajalec SmithKline Beecham – sedaj Glaxo SmithKline) in Immravax (proizvajalec Merieux – sedaj Aventis Pasteur), vendar so ju potihem vzeli s trga šele dve leti kasneje 14.9.1992, čeprav so ugotovili povezavo že leta 1990. Sledila je Nova Zelandija, ki je vzela s trga cepivo Pluserix 16.9.1992. V medicinski literaturi lahko najdemo poročila, da so natančno isto cepivo Pluserix uporabili v množični cepilni kampanji leta 1997 v Braziliji. In seveda ugotovili, da pri cepljenih otrocih povzroča meningitis. Če bi se zdravstvene oblasti lahko izgovarjale na nevednost, pa proizvajalci nimajo takega opravičila. Očitno je sla po zaslužku farmacevtskih podjetij prevelika, da bi se ukvarjali z etičnimi zadržki in prodajajo ista cepiva, ki jih ne morejo spraviti v promet v razvitih državah, v nerazvite države. V angleškem časopisu Sunday Express z dne 1.4.2001 smo naleteli na novico, da Glaxo SmithKline še vedno prodaja omenjeno cepivo v Argentini, Čilu, Haitiju, Hondurasu in Libanonu. Na tem mestu bi komentirali tudi ravnanje slovenskih zdravstvenih oblasti, ko so zdravniki ugotovili, da registrirano mumpsno cepivo (proizvajalec Imunološki zavod Zagreb)povzroča meningitis. V obdobju med 1979 in 1986 je bila incidenca mumpsnega meningitisa po cepljenju kar 1:1000 cepljenih otrok. Zanimivo je, da je ta podatek povsem ušel pozornosti javnosti, očitno pa tudi za zdravstvene oblasti velika pogostnost meningitisa ni bil zadosten razlog, da bi zamenjali cepivo, prenehali s cepljenjem ali vsaj ukinili obveznost cepljenja. Povsem drugače je ravnala npr. Japonska, ki je uporabljala popolnoma drugo (japonsko) cepivo in ga vzela s trga aprila 1993. Očitno so k tej odločitvi pripomogli 3 smrtni primeri otrok po prejemu cepiva . Cepivo je prišlo na trg leta 1989. Ko se je čez nekaj mesecev izkazalo, da je incidenca meningitisa 1:30000 cepljenih, so takoj preklicali obveznost cepljenja. Ko so ugotovili, da je resnična incidenca meningitisa po cepljenju 1:1044, so preklicali registracijo cepiva in nato popolnoma prenehali s cepljenjem proti ošpicam, mumpsu in rdečkam.
3.6. Cepljenje bi moralo biti prostovoljno, ker ima poleg nesporne koristi v primeru epidemije potencialno usodnih bolezni oziroma njene neposredne nevarnosti tudi izrecno škodljive posledice za zdravje cepljenega. Čeprav preventivno cepljenje velja za največji dosežek v zgodovini medicine, družba ni spoznala in sprejela vseh tveganj, ki spremljajo koristi cepljenja – to je cena, ki je ne moremo meriti v denarju, ki ga porabimo ali prihranimo, pač pa cena v obliki neizogibnih stranskih učinkov. Dolgoročni škodljivi učinki cepljenja nedvoumno prihajajo na dan predvsem v zadnjem desetletju. Ker je cepljenje nenaravni proces v prav vseh pogledih, škoduje vsakemu imunskemu sistemu. S cepljenjem namreč vnašamo v organizem tuje snovi (antigene) v ogromnih količinah po nenaravni poti, v rosni mladosti in več antigenov naenkrat. Vsa navedena štiri dejstva so popolnoma v nasprotju z naravnimi razmerami, na katere je človeški imunski sistem prilagojen, saj se jim je prilagajal milijone let. Imunski sistem se je skozi zgodovino razvijal tako, da se je postopoma izoblikovala cela vrsta mehanizmov, ki za vsako ceno preprečujejo vdor mikroorganizmov neposredno v kri in tako varujejo notranje vitalne organe. Ne samo to, ti mehanizmi imajo izjemno pomembno vlogo pri nastanku kasnejše imunosti. Z vbrizgavanjem patogenih mikroorganizmov se tem prvim obrambnim mehanizmom popolnoma izognemo. Istočasno pa vbrizgavamo še različne tuje beljakovine in druge strupene snovi, kar ni brez posledic za prejemnike cepiv. Najnovejša imunološka spoznanja razkrivajo, da s cepljenjem imunski sistem napačno aktiviramo, kar ima daljnosežne (doživljenjske) posledice . Zato ni presenetljivo, da so praktično vse študije različnih populacij po svetu, ki so preučevalepovezavo med cepljenjem in naraščanjem atopičnih obolenj (astma, ekcemi, alergični rinitis, sinusitis in druge alergije), to povezavo tudi ugotovile. Imunološka spoznanja so razkrila tudi biološki mehanizem nastanka okvar imunskega sistema otrok po cepljenju. Istočasno prihajajo na dan tudi podatki o nedvoumnih koristih, ki jih prinašajo nekatere nalezljive otroške bolezni (npr. ošpice) pri razvoju in zorenju imunskega sistema otrok. Vse kaže na to, da imajo nekatere otroške nalezljive bolezni, ki jih naša družba kot nezaželene tako preganja, izjemno koristne učinke, saj preprečujejo kronična atopična obolenja. Vprašanje, ki si ga postavljajo že mnogi zdravniki po svetu, je medicinske in etične narave: “ali moramo izbirati med nalezljivimi obolenji, kot so npr. ošpice, in naraščanjem alergijskih obolenj? Če je tako, kdo bi moral odločati o tem – posameznik ali družba? “.
Podrobno strokovno razlago o škodljivih posledicah cepljenja za imunski sistem podajamo v prilogi II.A.
3.7. Cepljenje bi moralo biti prostovoljno, ker medicinska stroka nikakor ni dosegla konsenza o njegovi varnosti in koristi. Množično in predvsem obvezno cepljenje ima po svetu med zdravniki mnogo nasprotnikov (dokaz št. 21-24). V demokratičnih državah je cepljenje otrok stvar svobodne odločitve – npr. v EU ne poznajo obveznega cepljenja otrok, razen v Franciji in Italiji, kjer imajo obvezna cepljenja v bistveno manjšem obsegu kot v Sloveniji (4 cepljenja proti potencialno usodnim boleznim). V preteklosti je veliko držav šlo skozi podobne dileme kot Slovenija. Države so uvajale množične cepilne programe (obvezne ali ne) in jih tudi veliko ukinile. Dejstvo je, da v večini razvitih državah priporočajo cepljenje proti istim boleznim kot v Sloveniji, ni pa cepljenje predpisano v zakonu. Kar pa ne pomeni, da v teh državah ne vršijo “pritiska” (in propagande) z drugimi sredstvi, ki jih imajo na voljo. Zato je v teh državah precepljenost prebivalstva visoka, cepilni programi pa so zelo različni. Očitno so demokratične države uspele razviti drugačne metode za doseganje precepljenosti kot zakonsko prisilo .
S spoštovanjem,
za Društvo za svobodo odločanja SVOOD
predsednik Aleš Lavrič
in
podpisani starši posamezniki
D) Priloge:
Predlogu za oceno ustavnosti prilagamo fotokopije različnega dokaznega gradiva, na katerega smo se sklicevali v obrazložitvi. Poleg fotokopij prilagamo strokovno utemeljitev nevarnosti cepljenja na splošno in za vsako cepivo posebej. Zaradi zahtevnosti teme trenutno prilagamo le 4 priloge, 3 bomo sodišču dostavili naknadno.
Priloga I : Dokazno gradivo citirano v predlogu za ustavno pobudo
1. izjave staršev otrok, ki so utrpeli posledice po cepljenju
2. fotokopija strani o aktivni imunizaciji v učbeniku M. Vozelj: Temelji imunologije
3. fotokopija članka o tuji zakonodaji o kompenzacijah žrtvam
4. fotokopija ameriškega obrazca za prijavo stranskih pojavov
5. fotokopija kanadskega obrazca za prijavo stranskih pojavov
6. fotokopija povzetkov obeh poročil ameriškega medicinskega inštituta (IOM) o rezultatih uradne preiskave o stranskih učinkih različnih cepiv
7. fotokopija članka o ameriškem registru o stranskih pojavih po cepljenjih
8. slovensko navodilo za uporabo za cepivo proti hepatitisu B
9. ameriško navodilo za uporabo za cepivo proti hepatitisu B
10. fotokopija članka v glasilu Svetovne zdravstvene organizacije Bulletin of the WHO, febr. 2000 o načrtovanih študijah
11. fotokopije strani iz cepilnih knjižic, kjer vpisujejo cepljenje proti otroški paralizi
12. fotokopija članka iz Medicinskih razgledov o oslovskem kašlju in cepivu
13. fotokopija članka o omejitvah pri zagotavljanju kakovosti cepiv
14. fotokopija članka v glasilu Svetovne zdravstvene organizacije Bulletin of the WHO, febr. 2000 o varnosti cepljenja
15. fotokopija iz učbenika imunotoksikologije (J. Descotes: An Introduction of Immunotoxicology, 1999), v katerem so cepiva navedena pod poglavjem Glavni imunološki strupi (Major Immunotoxicants)
16. izjava bivšega ministra za zdravstvo M. Jereba v Delu
17. fotokopija članka sedanjega ministra za zdravstvo D. Kebra v sobotni prilogi Dela
18. izjava A. Kraigher v intervjuju v reviji Otrok in družina
19. fotokopije medicinskih člankov o cepljenju proti črnim kozam in njegovi vlogi pri izkoreninjenju te bolezni
20. fotokopija obeh zloženk Cepljenje – skrb za otrokov jutri
21. resolucija ameriškega združenja zdravnikov in kirurgov (AAPS) o nasprotovanju obveznemu cepljenju in razlogih za to
22. priporočila za cepljenje švicarskega privatnega zdravnika Albonico
23. fotokopija iz revije Mothering (št. marec/april 2001) o mednarodni konferenci o cepljenju
24. prevod poglavja o imunizaciji iz knjige ameriškega pediatra Roberta Mendelsohna, dr. med. “How to raise a healthy child – in spite of your doctor”
priloga II : Strokovna utemeljitev nevarnosti cepljenja
A. cepiva in okvare imunskega sistema
B. cepivo proti hepatitisu B
C. cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam
D. cepivo proti tuberkulozi