Johannes Loibner, dr. med |

Johannes Loibner, dr. med., Graz, Avstrija

Izkušnje s cepljenjem v praksi, strokovni argumenti
proti prisilnemu cepljenju in alternative

Avstrijski zdravnik dr. med. Johannes Loibner, sodelavec organizacije AEGIS Schweiz, je s svojim predavanjem sodeloval na posvetu o cepljenju, ki ga je pripravilo Društvo SVOOD v sodelovanju z Infekcijsko kliniko v Ljubljani. Posvet je bil 17. februarja 2001 na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

Zakaj sem proti obveznemu cepljenju?

Zdravnik sem že več kot 30 let. Med samim študijem in v prvih letih službe se nisem posebej zanimal za to temo. O njej sem začel razmišljati šele, ko je neka moja pacientka po cepljenju proti gripi zbolela za dolgo trajajočo težko obliko utrujenosti. Povedala mi je, da se ne bo dala nikoli več cepiti.

Nekaj let kasneje sem cepil skupino športnikov proti klopnemu meningoencefalitisu (FSME). Nekateri od njih so zaradi tega dobili visoko vročino in meningealni glavobol. To zame še vedno ni bilo nič posebnega. Menil sem, da izdelovalci cepiv v zadostni meri že poskrbijo za to, da pri cepljenjih ne bi prišlo do resnih posledic. Kasneje pa sem opazil, da ta cepljenja povzročajo resnejša obolenja: težak nevrodermitis, astmo, sladkorno bolezen tipa 1 (diabetes mellitus), krče itd. Takrat sem se bolj poglobil v to temo. Preučil sem zgodovino cepljenja in zelo me je pretreslo, ko sem v teh virih prebral, da so cepiva preizkušali na sirotah, in da je veliki Napoleon dal cepiti svoje vojake proti kozam v upanju, da si bo s tem zagotovil vojaške zmage.

Odkar obstaja cepljenje, obstajajo tudi nasprotniki cepljenja. Tožb mater, katerih otroci so morali umreti zaradi posledic cepljenja, nekoč niso jemali resno. Veliko je bilo tudi zdravnikov, ki so spoznali škodljivosti cepljenja in ki niso mogli potrditi, da cepiva zagotavljajo zaščito pred boleznimi in ko so se prav tako borili proti cepljenju. Eden največjih zdravilcev Sebastian Kneipp, ki se je posebej zavzel za sirote, opisuje tragični izid cepljenj med prebivalstvom, trpečim za lakoto. Tudi Mahatma Gandhi je silovito nastopil proti cepljenju, potem ko je bil priča njegovim tragičnim posledicam med revnimi sloji svojega naroda.

Disciplinski postopki proti kritičnim zdravnikom

Nekoč sem v nekem zelo majhnem avstrijskem regionalnem časopisu objavil članek, v katerem sem bralce previdno opozarjal, naj se pred prehladnimi obolenji zaščitijo tako, da po naravni poti utrdijo svoj imunski sistem in naj se ne zanesejo preveč na cepljenje. Posledica tega je bila, da je zdravniška zbornica proti meni kmalu uvedla disciplinski postopek zaradi domnevne reklame! Po moji pritožbi na sodišče je bila disciplinska kazen odpravljena. Isto se je zgodilo tudi kolegu, ki je za nek regionalni časopis prav tako napisal kritičen članek proti cepljenju. Tudi on se je moral zagovarjati pred disciplinsko komisijo Zdravniške zbornice za avstrijsko Štajersko.

Premislek o teoriji cepljenja

Te okoliščine so me še bolj spodbudile k razmisleku o cepljenjih. Pri tem sem ugotovil, da teorija o antigensko – protitelesni reakciji, na kateri naj bi temeljila zaščita po cepljenju, obstaja šele od 20. stoletja naprej. Več kot sto let pred tem pa je veljala neka druga dvomljiva teza, po kateri naj bi iz telesa izgnali bolezenske snovi. Tako kot v prvem primeru, kjer naj bi bila stopnja imunosti odvisna od števila protiteles, tako je tudi drugi primer zgolj hipoteza, ki je že davno zastarela.

Naslednja trditev, ki jo propagandisti cepljenja neprestano ponavljajo, je ta, da so s cepljenjem iztrebili nalezljive bolezni in da se je življenjska doba podaljšala zaradi cepljenja. Zato se mi zdi nujno govoriti o pogojih, ki so privedle do pojava nalezljivih bolezni. Na prvem mestu je podhranjenost. Malo je zdravnikov, ki dvomijo v povezavo med obolevnostjo in podhranjenostjo. Druga okoliščina, ki omogoča nastanek nalezljivih bolezni, je pomanjkanje kanalizacije in odstranjevanja odpadne vode. Kot da smo že pozabili, da so prav podgane igrale pomembno vlogo pri pojavu kuge. (Mimogrede, le-ta je izginila že mnogo pred začetki cepljenja!) Pomemben dejavnik nastanka nalezljivih bolezni je torej onesnažena pitna voda. Ko danes poslušamo o “ubijalskih virusih in bakterijah” iz Afrike, nihče ne govori o okuženi pitni vodi, zaradi katere ljudje zbolevajo za kroničnimi zastrupitvami, dokler ne izbruhnejo bolezni, ki jih pri nas ne poznamo. Omeniti moramo tudi bivanjske razmere in možnosti bolniške oskrbe. Če država ne poskrbi za človeka vredno bivanje, se nalezljivim boleznim ne moremo izogniti. Opozoriti pa želim tudi na pomen socialnega miru. Ko se med ljudmi razširijo strah, resignacija in brezizhodnost, nevarnost nalezljivih bolezni namreč zelo naraste.

Upor proti cepljenju

Odkar ljudje prevzemajo odgovornost za svoje zdravje v svoje roke, narašča tudi vedenje o nastanku bolezni in njihovem preprečevanju. Opazil sem, da matere po predavanjih in pogovorih z zdravnikom vedno postavijo vprašanje o koristih cepljenja. Matere najbolje poznajo svoje otroke. Zato je nedoumljivo, da jih tako zdravniki kot znanstveniki ne jemljejo resno, ko govorijo o svojih opažanjih v zvezi s cepljenjem. Še nikoli nisem od kake matere slišal, da bi bil njen otrok po cepljenju bolj zdrav kot prej. Velikokrat pa ugotavljam, da je otrok po cepljenju zbolel, oslabel in da ima kakršnekoli škodljive posledice. Teh navedb mater v večini primerov ne jemljejo dovolj resno. Zato se matere in tudi vse več očetov v Švici, Avstriji, Nemčiji, Luksemburgu in drugje povezujejo v društva, ki se bojujejo proti cepljenju. Na izobraževanje zdravnikov ima trenutno velik vpliv industrija. In to vedo vse bolj tudi mnogi pacienti, ki se zato ne informirajo pri njih, temveč preko kritične literature. Naj navedem le nekaj temeljnih naslovov, ki so v nemškogovorečem prostoru spremenili pogled na cepljenje:

Gerhard Buchwald : Impfung – Das Geschäft mit der Angst (Cepljenje – posel na podlagi strahu) ; Knaur Mens Sana
Simone Delarue : Impfschutz – Irrtum oder Lüge? (Cepljenja – zmota ali laž?), Hirthammer
Viera Scheibner : Imfungen – Immunschwäche und plötzlicher Kindstod
(Cepljenja – slabitev imunosti in nenadna smrt dojenčka), Hirthammer

Po drugi strani pa je tudi propaganda v korist cepljenja vedno bolj intenzivna. Uvesti poskušajo celo splošno obvezno cepljenje. V šolah razglašajo, da šolski otroci ne smejo obiskovati določenih predavanj ali seminarjev, če niso bili cepljeni (ne smejo se npr. udeležiti pohodov v naravo). V medijih se pojavljajo strah in reklame, ki pri ljudeh zbujajo paniko, da bi jih tako prisilili k cepljenju. Pod takimi pritiski si seveda le peščica ljudi drzne nasprotovati splošnemu prepričanju in se izogibati cepljenju svojih otrok.

Politiki morajo prisluhiti ljudem

Cepljenja so bila vedno sporna. Splošno razširjeno mnenje, da so nalezljive bolezni izginile zaradi cepljenja, ne drži. Teza o tako imenovani antigensko – protitelesni reakciji kot temelju zagotovljene imunosti proti infekcijskim boleznim je že zdavnaj ovržena. Upad nalezljivih bolezni je pripisati spremenjenim življenjskim razmeram: zadostna in uravnotežena prehrana, preskrbljenost z oblačili, človeka vredno bivanje, čista pitna voda in učinkovita kanalizacija. Vojna, socialni nemiri in naravne katastrofe pa vedno znova omogočajo ponoven porast nalezljivih bolezni.

Zdravniki morajo bolj prisluhniti materam, ki pripovedujejo o posledicah cepljenja pri svojih otrocih. V bistvu so one pravi strokovnjaki za cepljenje. Odgovorni politiki morajo prisluhniti ljudem, ki jih zastopajo in ne toliko zastopnikom različnih industrijskih koncernov. Obveznega cepljenja ne moremo utemeljevati z aktualno nevarnostjo nalezljivih bolezni, niti ne moremo trditi, da jih je cepljenje sposobno preprečiti.