Ustavne in zakonodajne pobude Društva SVOOD

Skupina staršev je skupaj z Društvom za svobodo odločanja junija 2001 na Ustavno sodišče (v nadaljevanju US) vložila pobudo , s katero je spodbijala člene Zakona o nalezljivih bolezni (v nadaljevanju ZNB), ki določajo obvezno in prisilno cepljenje svojih otrok.

Ustavni sodniki so v začetku leta 2004 menili, da je v Sloveniji obvezno cepljenje otrok v skladu z ustavo, češ da je mogoče s spornim medicinskim posegom zdravje posameznika žrtvovati za domnevni blagor skupnosti. Očitno so nasedli doktrinarni medicinski razlagi o učinkovitosti cepiv, ki naj bi temeljila na ‘čredni imunosti’ (t.i. ‘herd immunity’), kar je z znanstvenega vidika popolnoma nedokazan koncept. Žrtvovanje posameznikovega zdravja na račun dvomljive varnosti skupnosti pred nalezljivimi boleznimi presenetljivo spominja na zlorabo tega načela, kot ga poznajo sodobni totalitarni režimi, ki v imenu namišljenega “dobrega” povzročajo veliko gorja.Čeprav je pritrdilo argumentom društva SVOOD o možnih poškodbah zdravja po cepljenju, pa je ustavno sodišče menilo, da so ti primeri zgolj maloštevilni, brez večjih posledic in zato zanemarljivi, da bi predstavljali razlog za odpravo obveznega in uvedbo prostovoljnega cepljenja. Ustavno sodišče je ob tem naložilo državnemu zboru, naj odpravi neustavno stanje, saj zakonodaja ne ureja postopkov za ugotavljanje razlogov za opustitev cepljenja in odškodninsko odgovornost države za poškodbe, ki jih povzročajo cepiva.

Tako je Ustavno sodišče na svoji seji 12. februarja 2004 odločilo, da:a) je obvezno cepljenje otrok v skladu z ustavo – z utemeljitvijo, da je pravica skupnosti, da se z obveznimi cepljenji »zaščiti« pred nalezljivimi boleznimi, nad pravico posameznika, tudi če ta zaradi cepljenja utrpi škodljive posledice na svojem zdravju. »Ustavno sodišče tako ocenjuje, da koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika.« (Razen otekline, rdečice na mestu vboda, povišane temperature, glavobola ipd. po mnenju ustavnih sodnikov tudi sicer ni dokazov, da bi posamezniki utrpeli hujše posledice za zdravje, ohromelost ali celo smrt – in to kljub številnim virom iz znanstvenih publikacij in navodil proizvajalcev cepiv ter navkljub pisnim pričevanjem o primerih smrti in hudih telesnih poškodb otrok po cepljenju v Sloveniji, ki so jih posredovali njihovi starši in jih je naše društvo SVOOD priložilo v prilogi k ustavni pobudi) :

b) je Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB, Uradni list RS, št. 69/95 in 47/04) v neskladju z ustavo , »ker ne ureja postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja in ker ne ureja odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo zaradi obveznega cepljenja utrpi posameznik.« Državnemu zboru je sodišče naložilo, da mora to neskladnost z ustavo odpraviti v enem letu od objave odločbe v Uradnem listu RS.

Odločbo je podprlo sedem sodnikov (predsednica US dr. Dragica Wedam Lukić, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik). Proti tej odločitvi je glasoval dr. Janez Čebulj, ki je sprva napovedal lastno ločeno mnenje, vendar pa si je kasneje premislil. O motivih njegove odločitve je tako mogoče samo domnevati.

(Glej besedilo odločbe: Odločba US, 12.2.2004 )

V ozadju se je, kot kaže, znova dogajala “kuhinja”, ki smo ji bili priča že ob vložitvi naše ustavne pobude, ko je Ustavno sodišče maja 2003 sprva obvestilo Društvo za svobodo odločanja, da bo v jeseni istega leta pripravilo javno obravnavo z razgrnitvijo mnenj nasprotujočih si strani. Dokument ►V pripravah na javno obravnavo je Društvo SVOOD sporočilo ustavnemu sodišču, da se nameravajo javne obravnave udeležiti tudi domači in tuji strokovnjaki, ki naj bi na povabilo staršev otrok pojasnili strokovne argumente proti obveznemu cepljenju. Ustavni sodniki pa so si nepričakovano premislili ter se namesto za javno obravnavo, na kateri bi se soočila mnenja ZA in PROTI, odločili za zaprto sejo. US svojo odločitev pojasnjuje v obrazložitvi končne odločbe, češ da je glede razpisa javne obravnave naknadno ocenilo, da so odprta vprašanja v zvezi z našo pobudo »dovolj pojasnjena in zato dodatno pojasnjevanje udeležencev ni potrebno« . Poleg tega so iz nam neznanih razlogov sodniku dr. Janezu Čebulju odvzeli pristojnost sodnika poročevalca v tej zadevi (ta lahko bistveno vpliva na končno odločitev). Po objavi odločbe pa se je izkazalo, da je bil sodnik Čebulj tudi edini, ki ni podprl večinske odločitve. O dejanskih razlogih za te spremembe lahko le ugibamo, a si lahko z malce spekulacije odgovorimo tudi sami: ustavno sodišče pri odločanju očitno ni bilo suvereno.

Kljub temu, da je US glede ukinitve obveznega cepljenja odločilo v nasprotju z našimi pričakovanji, pa ni razlogov za malodušje. Pred pritiski medicinskega osebja, zlasti s pregonom s strani zdravstvenih inšpekcij in nadrejenih upravnih ter sodnih instanc, nas je do sprememb Zakona o nalezljivih bolezni, ki začnejo veljati z 12. januarjem 2006, varovala prav odločba US, v kateri so ustavni sodniki potrdili, da svojih pravic zaradi neurejenosti postopka in naših pravic pri ugotavljanju »obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja« nismo mogli uveljavljati (glejizrek odločbe US pod točko 2. in njegovo razlago pod B. – III.) »Ker Zakon ne ureja postopka za uveljavljanje pravic posameznika v zvezi z ugotavljanjem upravičenih razlogov za opustitev cepljenja in v zvezi s tem ne daje pravice do sodnega varstva, je v neskladju s prvim odstavkom 23. člena ustave.« (Dokler tega t.i. predhodnega pravnega vprašanja decembra 2005 ni razrešil državni zbor s spremembo ZNB, zdravstvena oblast ni imela ustavno-pravne podlage za prisilno izvrševanje obveznega cepljenja naših otrok.)

Društvo za svobodo odločanja je ob vložitvi svoje pobude predlagalo tudi, naj ustavno sodišče pred dokončno odločitvijo zadrži izvajanje obveznega in prisilnega cepljenja naših otrok. US je na seji 12. julija 2001 predlog društva zavrnilo z utemeljitvijo, da bi tak ukrep » v celoti izključil obveznost cepljenja ter učinkovito izvajanje nadzorstva nad preprečevanjem in obvladovanjem nalezljivih bolezni« . (Ta sklep ustavnega sodišča z dne 12.7.2001 si lahko preberete: stran 1 in stran 2 ) Ta bojazen seveda ni utemeljena, saj bi namesto obveznega cepljenja veljalo prostovoljno cepljenje, nadzorstvo nad preprečevanjem in obvladovanjem nalezljivih bolezni pa bi se s področja ustrahovanja skeptičnih staršev in javnosti pred nalezljivimi boleznimi preselilo na področje temeljitejšega nadzora nad izvajalci cepljenj – pediatri, ki bi ta medicinski poseg morda končno pričeli izvajati z večjo mero odgovornosti in preudarnosti.

Kljub temu, da je US 12.7. 2001 pred svojo dokončno odločitvijo zavrnilo predlog staršev o začasnem zadržanju izvajanja spornih določb ZNB, pa je v svojem sklepu razložilo, da lahko starši začasno zadržijo izvršitev cepljenja svojega otroka v upravnem sporu na podlagi določb Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.50/97). Za pojasnilo dodajamo, da je upravni spor mogoče začeti na upravnem sodišču, potem ko ministrstvo za zdravje z odločbo zavrne pritožbo staršev na odločbo zdravstvene inšpekcije.

V sklepu je US navedlo tudi, da lahko starši za svojega otroka vložijo še ustavno pritožbo na US. Pogoj za vložitev ustavne pritožbe je izpolnjen, ko starši za svojega otroka izčrpajo vse pravne možnosti v okviru upravnega spora. Ta se začne, ko starši pred upravnim sodiščem spodbijajo odločbo ministrstva za zdravje, ki kot pritožbeni organ v upravnem postopku običajno potrdi odločbo zdravstvenega inšpektorata, s katero je le-ta zahteval cepljenje otroka. Ko ministrstvo za zdravje potrdi zahtevo inšpektorata po cepljenju otroka, mora v pravnem poduku starše obvestiti, da lahko sprožijo upravni spor na upravnem sodišču. S tem se konča upravni postopek v okviru pristojnosti zdravstvenega inšpektorata in ministrstva za zdravje. Ko starši vložijo pritožbo na upravno sodišče, se začne upravni spor.

Če strnemo: sklep ustavnega sodišča z dne 12.7.2001 je razumeti v smislu, da je ustavno pritožbo mogoče vložiti potem, ko starši izčrpajo vsa pravna sredstva v upravnem postopku (pritožba na odločbo zdravstvenega inšpektorata, nato pritožba na odločbo ministrstva za zdravje) ter v okviru upravnega spora (ko v upravnem sporu pritožbo staršev na sodbo upravnega sodišča zavrne še Vrhovno sodišče RS). Šele pravnomočna sodba Vrhovnega sodišča, ki je najvišja sodna instanca v upravnem sporu, je torej pogoj, da lahko starši posamično, vsak za svojega otroka, vložijo še ustavno pritožbo na Ustavno sodišče.

Ob dejstvu, da ustavno sodišče ni bilo pripravljeno prisluhniti našemu predlogu o uvedbi prostovoljnega cepljenja otrok po vzoru civiliziranih držav tudi v Sloveniji, se zdi, da smo starši potisnjeni v kolesje upravnega in pravosodnega boja z mlini na veter, brez upanja na uspeh. Kljub temu pa ni razlogov za malodušje. Odločili smo se, da svojih otrok ne bomo izpostavljali z znanstvenega vidika dokazljivo nepotrebnim in škodljivim medicinskim posegom, ki jih je pod okriljem države, s pomočjo zdravstvene oblasti in konvencionalne medicine, izsilila izjemno vplivna farmacevtska industrija. Prav dobro se zavedamo, da pri tem gre za milijarde dolarjev/evrov, ki se obračajo na svetovnih borzah. Vsakoletne inscenirane histerije s ptičjimi gripami, SARS-om in podobnimi strašili so samo dobra podlaga za sodobno medijsko mašinerijo, ki iz posameznikov naredijo pohlevne potrošnike dvomljivih farmacevtskih zvarkov.

Naše izkušnje kažejo, da so si zdravniki-cepitelji, zdravstvena oblast in celoten državni aparat doslej zmeraj oprali roke, potem ko so s cepljenjem povzročili nepopravljivo škodo na zdravju otroka. O tem dokazujejo številna pisna pričevanja staršev, ki jih je doslej zbralo Društvo SVOOD. Nobena denarna odškodnina za posledicami poškodb zdravja po cepljenju, ki naj bi jo – po spremembi zakona o nalezljivih bolezni v skladu z odločbo US – v mukotrpnih in dolgotrajnih sodnih postopkih (morda) izterjali starši za rehabilitacijo prizadetega otroka, ne more odtehtati njegovega neokrnjenega duševnega in telesnega zdravja, ki mu je bilo porušeno z izvedbo tega spornega medicinskega posega. Koliko denarja bo pripravljena odriniti država staršem otroka, ki bo po cepljenju paraliziran priklenjen na invalidski voziček? Kako si predstavljajo določanje finančne vrednosti otrokovega zdravja in življenja? O tem modri ustavni sodniki v svoji odločbi modro molčijo. 150.000 tolarjev, milijon, dva milijona tolarjev? Bo višina odškodnin odvisna od varčevalnih ukrepov vsakokratnega finančnega ministra?

Naj ob tem ponovno poudarimo: cepljenje je (preventivni) medicinski poseg, ki ni namenjen zdravljenju obolelih, temveč naj bi z njim preprečevali nastanek otroških bolezni, za katere ne vemo, kje in kdaj, če sploh, se bodo pojavile! Cepljenje torej ni v neposredno korist zdravju posameznika, niti ne izboljša njegovega zdravja, kot so v svoji odločbi zmotno argumentirali ustavni sodniki, kvečjemu nasprotno.

Žal so zdravstvene oblasti le še marioneta v rokah farmacevtsko-medicinske industrije (Glej članek: Kam so vbrizgali dobiček? , Delo, 12.6.2002) in že desetletja skušajo prikriti preprosto dejstvo iz uradnih statistik: da so nalezljive otroške bolezni začele upadati še pred uvedbo množičnih cepljenj.

Znanstvene analize javnega zdravja so pokazale, da so vzroki za upad nalezljivih bolezni predvsem: zadostna količina kvalitetne hrane, ustrezen socialni standard tudi najnižjih slojev in daljša obdobja družbene stabilnosti brez oboroženih spopadov, skratka zmanjšanje stresa na vseh ravneh življenja posameznika in družbene skupnosti. Je vse to današnja družba pripravljena zagotavljati? Na to vprašanje si lahko odgovori vsak sam. Cepljenje – zlasti pa obvezno (!) cepljenje otrok – teh dobrin ne more nadomestiti, kvečjemu bistveno povečuje kapitalske dobičke kemične in farmacevtske industrije. In to je tudi odgovor na vprašanje, zakaj oblastne elite pri nas in v svetu tako zelo podpirajo množična cepljenja, kljub dvomljivim koristim tega početja, ki jih je mogoče tudi znanstveno dokazati. Žal nobena država finančno ne podpira temeljitih in neodvisnih raziskav na tem področju. Odgovor na to vprašanje je na dlani: prizadeti bi bili namreč kapitalski dobički dvomljive medicine in njenih parazitskih priveskov.

V Uradnem listu RS 119/2005 z dne 28. 12. 2005 je objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB-A), ki ga je 19. decembra 2005 sprejel Državni zbor RS . Spremembe opredeljujejo postopek za opustitev cepljenja in uvajajo možnost uveljavitve odškodnine za poškodbe po obveznih cepljenjih. Zakon začne veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu, to je 12. 1. 2006. Vsebino sprememb zakona, ki jih je državni zbor sprejel na podlagiodločbe Ustavnega sodišča in predhodne pobude Društva za svobodo odločanja, lahko preberete tukaj ► . V Društvu SVOOD ugotavljamo, da spremembe zakona ne ustrezajo merilom varstva človekovih pravic, svobodnega odločanja o metodah zdravljenja ter varovanja človekovega dostojanstva pred posegi v telo posameznika v primerih, ko ne gre za nujno medicinsko pomoč, zato se bomo tudi v prihodnje zavzemali za uvedbo prostovoljnega cepljenja otrok po zgledu razvitih civiliziranih držav.

Starši in Društvo za svobodo odločanja se bomo tudi v prihodnje zavzemali za prostovoljno odločanje o tem, kdaj, kolikokrat in s kakšnim cepivom – če sploh – bomo državi, zdravstvenim oblastem in zdravnikom dovolili , da vnašajo vsebino injekcijskih brizg v naše otroke. Brez privoljenja posameznika, in v otrokovem primeru brez privoljenja njegovih staršev, to počnejo samo totalitarne in necivilizirane oblasti. Zgodovina je glede tega dovolj zgovorna. Pri obrambi naših individualnih človekovih pravic bomo uporabili vsa razpoložljiva pravna sredstva: pritožbe, upravne spore, ustavne pritožbe in po potrebi tudi tožbe pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Ničesar ne moremo izgubiti – gre vendar za zdravje naših otrok!